Ponedeljek. Iz ure v uro. Bo.
Torek. Iz ure v uro. Saj bo.
Sreda. Iz ure v uro. Samo še tole potrpim, pa bo.
Četrtek. Iz dneva v dan. Še čisto malo, pa bo.
Petek. Iz tedna v teden. Saj bo.
Sobota. Iz meseca v mesec. Bo.
Nedelja. Iz leta v leto. Bo. A bo?

Ljudje in živali smo si v marsičem podobni. Naša skupna lastnost je na primer osnovni strah – strah pred smrtjo. Med evolucijo je bil obojim prirojen preživetveni nagon, ki nas poskuša ohranjati pri življenju. Vendar pa je človek v primerjavi z živalmi edino bitje, ki se zaveda neizbežnosti smrti, edino bitje, ki se zaveda, da bo moralo umreti. Od smrti pa nas loči samo čas, in to določen čas. Vendar meje tega trajanja večina ne more predvideti. To daje danemu času neskončno vrednost.

Osnova avtorskega projekta Sedem dni je občutek, da nam zaradi nenehne naglice, v kateri si poskušamo zagotoviti boljši oziroma mirnejši jutri, posamezen dan prepogosto spolzi iz rok. To bo predstava o življenju malih ljudi, ki se po najboljših zmožnostih trudijo preživeti iz tedna v teden, ob tem pa upajo, da ne bo tako tudi iz leta v leto. To bo predstava o malem človeku, ki se mora kljub dejstvu, da svet, ki mu pripada, gotovo drvi v katastrofo, ukvarjati s svojim »vrtičkom«, ki že dolgo ne uspeva tako, kot je nekoč (če sploh je kdaj uspeval), ali pa uspeva zgolj toliko, da mali človek ob njem z upanjem ali celo brez njega vztraja. Tako zelo se trudi preživeti, da skoraj pozabi, da morda niti ne živi.

Sedem dni je omnibus usod, s katerimi si delimo ulice, stanovanjske bloke, pisarniške mize, vrste na blagajnah nakupovalnih središč, garderobe na bazenih, stranišča v najljubšem baru, je omnibus usod, s katerimi se zvrstimo za mizami v priljubljenih gostilnah, usod, s katerimi si delimo usodo.

Režiser Žiga Divjak je za svojo prvo uprizoritev v institucionalnem gledališču (Človek, ki je gledal svet, SMG) leta 2017 na Borštnikovem srečanju prejel nagrado za najboljšo režijo, leta 2018 pa je bila na omenjenem srečanju uprizoritev 6 v njegovi režiji (koproducenta Maska Ljubljana in SMG) razglašena za najboljšo uprizoritev v celoti. Žiga Divjak v sezoni 2019/2020 v MGL režira prvič. Z dramaturginjo Katarino Morano, ki je njegova stalna sodelavka, napovedujeta predstavo »o sedmih trenutkih, ki sodu počasi izbijajo dno« …

Ponedeljek je, ura je sedem in čas je, da vstanemo …

Povzeto po članku Gorana Lukića iz gledališkega lista uprizoritve

Smo delavci. Delavke. Partnerji. Partnerke. Možje. Žene. Očetje. Mame. Bratje. Sestre. Prijatelji. Prijateljice.
Znanci. Znanke. Aktivni. Pasivni. Jezni. Veseli. Žalostni. Vsak izmed nas je kaj izmed tega, in še več. Vsak izmed nas se vsak dan gradi skozi vse to, in še več. Vsakega izmed nas se vsak dan, preko drugih, gradi skozi vse to, in še več. Kombinacij je nešteto. Interakcij je nešteto. Snovi, iz katere vedno znova nastajajo dogodki, zgodbe, ki ostajajo skozi čas. Uprizoritev Sedem dni je zato več kot aktualna – vedno znova aktualna. Je življenje. In kot taka se uprizoritev Sedem dni nikoli ne konča – tako kot se življenje vedno znova obnavlja skozi neštete interakcije, dogodke, izkušnje, spomine. In tako tudi ti, ki gledaš to »predstavo«, nisi gledalec. Si človek. Z nešteto interakcijami, dogodki, izkušnjami, spomini, ki so te privedli do tega, da si ta del življenja tudi del življenja tistih, ki ti z odra govorijo življenje; da ta del življenja deliš z drugimi, ki prav tako z istega odra poslušajo isto življenje; da ta del življenja, medtem ko z odra poslušaš to življenje, pri sebi priklicuješ dogodke, spomine, interakcije svojega življenja. Vsi skupaj pa ob poslušanju tega življenja in intimnem priklicu nanj priklicanih dogodkov, spominov, interakcij pletemo neskončno mrežo – življenja.

 

V uprizoritvi smo uporabili krajši odlomek in aranžma iz skladbe Tvoje jutro Vlada Kreslina.
Za sodelovanje se zahvaljujemo Jaru Zorcu (glas po telefonu), Gregorju Zorcu, Maji Križnik, Goranu Lukiću, Delavski svetovalnici, Živi Divjak in Maji Avi Žiberna.