K sodelovanju smo znova povabili uglednega režiserja Jerneja Lorencija, ki bo z ekipo stalnih sodelavcev in šestimi igralskimi kolegi ustvaril odrsko meditacijo
o skrivnostih človekove ranljivosti.
Tole so režiserjeve uvodne besede:
»Človek je kot seme na prepihu življenja; meče ga sem in tja, ga premetava in prekopicava: oprijemlje se kamenčkov, reče jim dom; oprijemlje semen, temu pravi ljubezen; oprijemlje travne bilke, pravi ji bog.
Človek gleda v daljavo, a kaj hitro ga oči zabole; padec v daljavo je globlji od padca v brezno. Zato se zazida in obzida. Iz opek načel gradi, iz kamnov predsodkov zida, strešnike morale zlaga.
Črne misli misli. Strah se s strahom poljublja.
Tanke, prosojne meglice se prepletajo na poljih, nad ribniki, med debli dreves.
In človek včasih odpre okno svoje trdnjave, včasih pokuka iz svoje lupine, včasih se seme s semenom razraste, za trenutek, in pogleda v daljavo in zahrepeni.
Včasih samota objame samoto.«

V uprizoritvi so uporabljeni krajši odlomki iz novel A. P. Čehova v prevodu Marjana Poljanca in Boruta Kraševca.