Osvajalec

Režiser Sebastijan Horvat

»KJE?

Nekje v Novem svetu leta 2049! V bunkerju po tretji svetovni vojni – tik pred revolucijo – na slavnostni večerji ob obletnici zadnje bitke oziroma končne zmage. Mučilna celica – sodobni pekel, kjer smo obsojeni na žretje in govorno lamentacijo … ›Menu total‹.

KDO?

Družinski kvartet igralcev: oče – konkvistador in sin, španska in indijanska princesa, žena in mačeha. Na sprehodu od španske konkviste do polpreteklih in sodobnih genocidov – tako blizu in hkrati tako daleč.

KAKO?

Besedne eskapade, ki privrejo in bruhajo iz ust govorečih, se včasih odpovedo govorečemu grlu in smislu – osamosvajajo se kot monade v prostoru mnogoterih pomenov, da bi že v naslednjem trenutku zarezale v telesa, oči in se zlizale z direktnim političnim smislom in pomenom. Priča smo valovanjem med telesnostjo besede, ki se skuša osamosvajati, in njenim izrekanjem v točno določen družbeno-politični smisel. Zasuti smo z besedilnostjo in tvarino besed, s kopičenjem komunikacijskega materiala, ki obupno poskuša delovati nase in na tiste, ki gledajo in poslušajo. Modus govorjenja je torej nekakšen peklenski obup, ki se giblje med nesmislom, osebno artikulacijo jetrnega aparata in udarno družbeno resnično akcijo.

KAJ SE JE ZGODILO PRED-TEM?

Kaj nam ostane po tem, ko smo osvojili svet, izpraznili arzenal atomskega skladišča, očistili zemljo tujih ver in ›razbarvali‹ vse temnejše odtenke kož? Kaj nam ostane, ko smo fraktalizirali svet, ga do konca porabili in iztrošili zemljo, populili vse ›nemonsantizirano‹ zelenje in ga naselili v podtalje? Kaj nam ostane, ko nas je tehnologija namesto na Mars poslala v bunkerje na Novo Zelandijo, Havaje ali Aljasko, v atomska zaklonišča?

KAJ PO-TEM?

Ostanejo nam lepe knjižnice z le-besedami, s katerimi grebemo drug po drugem, mazohistično ›krempljamo‹ po koži, da bi nam vendarle bilo naklonjeno začudenje, da je pod belo kožo kri rdeče barve.

Ostane nam veliko, lepo meščansko gledališče, pokrito s prekrasnim kristalnim steklenim zvonom, pod katerim se lahko gremo neskončne ponovitve zgodb o evropskih osvajalskih podvigih, o velikih katoliških ›obrambnih‹ bitkah, o veličastnih osvajalskih junaštvih, podoživljamo herojstvo destrukcije žive in nežive narave, tujerodnih rastlin in živali ter kolateralne škode vsega zelenega, vseh živalskih vrst in čistega zraka …

Osvojili smo svet, da ga lahko v bunkerju in na ekranih uživamo vedno znova in znova – zaprli smo se v avtarkične celice, nuklearne družine, monokulture, da bi lahko seksali sami s seboj. Naša notranjost naj se za vedno povnanji! Kristus naj se izcedi iz naše duše na kožo naših teles!

KOGA NAS JE STRAH?

Ko smo pobili vse sovražnike tam zunaj, se vedno znova vračamo k ultimativnemu strahu: da najbolj ogrožamo sami sebe. Najbolj nas ogroža naša lastna kri, naš lastni gentilizem, ki nas – po ojdipovem kompleksu – najbolj ogroža: naši lastni sinovi nas bodo pobili!

O beli očetje!, o beli sinovi! – tako lepi ste v svojem besednem bontonu, humanistični izobrazbi, v kateri morate najti svojo identiteto v ubijanju! Tako čisti in dišeči v vrtovih Goetheja in Shakespeara! Tako polni prazne strasti! Edino, kar vam preostane, je ogledovanje lastnih poz, gest, položajev, nagibov v ogledalu, ki ga držite drug drugemu!

O beli očetje, pustite se ubiti od svojih sinov!

O beli sinovi, raztreščite ogledalo, razbijte zvon, vzemite varilni aparat v roke in ›odšvasajte‹ jeklena vrata svojega bunkerja!« je o uprizoritvi zapisal režiser Sebastijan Horvat.

Dramaturg Milan Ramšak Marković

Ko stopiš na sceno, je jasno, da nismo v obdobju osvajanja ozemlja današnje Mehike kot v izvirnem besedilu. Nismo v času Corteza ali drugih osvajalcev. Na odru gledamo znanstvenofantastično estetiko, postapokaliptičen trenutek v prihodnosti. Teme, s katerimi se ukvarja uprizoritev, so teme Andreja Hienga, ki so na žalost še vedno aktualne. Gledamo prihodnost, ukvarjamo se s preteklostjo, da bi spregovorili o sedanjosti.

Ukvarjamo se s tem, kako se danes v visokotehnološki civilizaciji počutimo močne – osvojili smo vesolje, osvojili smo gene … Vsi vemo, o čem govorim. Imamo se za zmagovalce, za absolutne vladarje planeta. A zdi se, da to, čemur vladamo, počasi izginja, umira. Kljub naši »neverjetni« moči nismo sposobni obvarovati sveta za svoje potomce. To je torej nekakšna pirova zmaga. In to je osrednja tema tako izvirnega besedila kot naše uprizoritve.

Zala Dobovšek: »Ta svet bomo potlačili ko žensko.«

Drama Osvajalec je zgodba o vojni, genocidu, zavojevanju, oblasti, elitah, kruti kulturni apropriaciji in sužnjelastniškem izkoriščanju. A na samem začetku (pa tudi na koncu) je to brutalna prispodoba zakoreninjenega patriarhata. Ta se začne prav na točki izjave v sami drami: »Verjel sem, da imam pravico vzeti, kar je pred menoj« (Felipe). Prevzeta in pogosto podzavestno ponotranjena premisa, da nekomu v samem izhodišču vse pripada, je ena najbolj problematičnih in nevarnih stališč.

Zaradi te premise – ko se nekdo zbudi v nov dan in si samoumevno reče, da mu vse na tem svetu pripada – je svet prepojen s trdovratno objestnostjo. Ta objestnost ne uravnava le dinamiko, temveč tudi politiko naših »banalnih« vsakdanov. Zaradi internaliziranega občutka take večvrednosti se v družbi vzpostavljajo in ohranjajo neenakopravna razmerja med »bolj pomembnimi« in »manj pomembnimi« narodnostmi, vrstami, spoli in drugimi identitetami. Privzgojena in konstruirana perspektiva posameznikov, ki so prepričani, da jim »vse na tem svetu pripada«, niti približno in še zdaleč ni le vzrok za masakre, vojne in genocide; ta, v vsakdan zažrta mentaliteta, je vzrok za sleherni nezaželeni dotik, vsiljeni imperativ, neznosno podrejenost in ponižujočo pripombo, s katerimi se ženske in nenormativne identitete srečujejo vse (ja, vse) življenje.

Maruša F. Voglar: Kdaj zavidati mrtvim?

Z moderno tehnologijo smo torej vsaj navidezno dosegli nepremagljivost pred apokalipso, ampak bistvo življenja presega udobje in obilje. V nedogled lahko bežimo pred resnico zunaj nas, ampak pred seboj nikoli ne moremo resnično zbežati. Najnovejša uprizoritev Hiengovega Osvajalca nam torej razodeva usodo, kakršne doslej še nismo mogli izkusiti, je pa bližje kot kadar koli prej. Don Felipejeva družina v svojem bunkerju lahko zadovolji svoje materialne potrebe, toda čez čas tudi te ne morejo zamotiti vpogleda v neizogibno resnico pogube. Tako vznikne nova vrsta uničenja, apokalipsa uma, saj kljub udobju ne morejo potešiti svoje največje potrebe, ki jih je pogubila. Popolnoma omejeni so na to, kar jim je uspelo rešiti, nikoli ne bo nič večjega, nič novega, nič drugega. Hrane imajo dovolj, a ubija jih jedka lakota, saj so požrli vse, kar jih je nekoč delalo neustavljive. Tako tu ni več življenja, obsojeni so le na golo preživetje. Po neki popačeni logiki poskrbijo tudi za ohranjanje vrste, saj se Caetani in Baltasarju rodi otrok, ki pa je le simbol strahu, da v tej kletki nekoč ne bi mogli razžirati niti drug drugega. Debata o tem, ali pekel in nebesa res obstajajo, je zaman. Naš božji kompleks kaže le eno resnico – svoj pekel si bomo ustvarili sami.

Milan Ramšak Marković: Prerokba, ki se uresničuje sama od sebe

 Do sodobnih osvajalcev smo prišli prek Hiengovega Osvajalca, prek Felipeja – zmagovalca, čigar svet je mrtev, gore črne in zemlja neplodna. Njegov problem ni toliko v tem, da ga kralj ni imenoval za vladarja nove dežele; verjetno se le njegov sin Baltasar zaveda, da Felipe po veliki zmagi tako ali tako ne bi imel ničesar, čemur bi lahko vladal. Ta motiv, ki nam je služil kot izhodišče za delo pri uprizarjanju Osvajalca, ki se danes zdi še aktualnejši kot ob času, ko je Andrej Hieng pisal svojo gledališko igro. Živimo v času površno razumljenega transhumanizma, ko se prepričanje o neizogibnem združevanju tehnologije in biologije hitro širi in oblikuje prihodnost, v kateri digitalna nesmrtnost, umi, ki jih poganja umetna »inteligenca«, in gensko izboljšana telesa niso več le možni, temveč postajajo pričakovani.

Če torej Osvajalca ne beremo kot besedilo, ki ob obravnavi dogodkov iz daljne preteklosti govori o časih iz nedavne preteklosti, temveč kot nekakšno (hipersticistično) preroštvo, ki se uresničuje samo od sebe, potem nam čas, v katerem živimo, z gotovostjo podnebnih sprememb, ki visijo nad našimi glavami, in kibernetskimi fantazijami novih osvajalcev (tehnofevdalcev, ki že gradijo svoje bunkerje), razkriva svojo pravo naravo: prehodno, tranzicijsko obdobje – čas, v katerem je nekaj umrlo, a se tega še ne zaveda. Neploden svet, v katerem živi Hiengov osvajalec, zaprt med zidove svoje hladne palače/bunkerja, se kaže kot odmev prihodnosti, ki trdi, da nima alternative. Osvajalec v takem branju ne obravnava le začetkov kolonialne zahodne civilizacije, temveč tudi njen konec oziroma trenutek, ko bo beli moški dokončno dosegel popolno in absolutno zmago nad (biološkim) življenjem.

Uprizoritev bo posvečena stoti obletnici rojstva Andreja Hienga.