Žalostinke prikazujejo utrinke iz življenja izpetih neznancev iz podzemnih kotičkov zanikrnih barov, kamor nihče ne zaide pomotoma. Samo v teh prostorih je še dovoljeno javno izražati žalost in bedo ter razpirati razpoke najintimnejših delov življenj tragikomičnih likov. Ker je žalost – največja javna skrivnost – postala nekaj sramotnega, se obupana skupnost lahko izoblikuje samo v zanikrnih barih. Ljudje v Žalostinkah so v tragikomičnih položajih, v njih vztrajajo in jih poskušajo narediti znosne. Čeprav iščejo rešitve za nastalo stanje, vsakič znova ugotovijo, da so te zgolj začasne. V njihovem svetu ni bližnjic, rešitve prinaša le korenita sprememba. Ko žalost zopet postane javna, pa se izkaže, da njihove zgodbe niso tako tragikomične …

Petra Pogorevc je v članku gledališkega lista uprizoritve Osvoboditev žalovanja zapisala: »Jernej Potočan številne tabuizirane teme vpne v konkretne situacije, znotraj katerih se v njegovi drami srečujejo ljudje, ki v odnosih med sabo, še bolj pa v razmerju do nas, ostajajo neznanci. Poveže jih z vešče napisanimi dialogi, za katere pa so bolj kot vse drugo značilni premolki in nejasnosti; postavi jih v na videz vsakdanje situacije, ki pa lahko zaradi enega samega detajla dobijo silovit zamah in uničujoče posledice. ›Ves čas preigrava potenciale osvobajanja, ki jih ponuja dramska (ali vsakršna) literarna forma – oživlja umrle like, jih postavlja v neskončni čas, multiplicira njihovo zavest, spretno izkorišča moč imaginacije in nemogočega, ki prehaja v mogoče. Pogosto se zazdi, kot da opisuje razvaline nekoč obstoječega sveta,‹ je ob bralni uprizoritvi Žalostink, ki jo je na Festivalu dramske pisave Vzkrik leta 2019 režirala Mojca Madon, o besedilu zapisala dramaturginja Zala Dobovšek.

Kar rešuje, je v tej drami lahko bližina neznanca, s katero se ustvarijo pogoji za izgovarjanje, ubesedovanje, izrekanje žalosti. S to bližino oziroma zmožnostjo oseb, da jo prepoznajo in sprejmejo, so povezani potenciali njihovega osvobajanja. Toda to so začasne rešitve, ki jih prekine smrt lastnikov lokala in njegovo posledično zaprtje. Na začetku spremembe, ki bi morda lahko prinesla trajno ozdravitev, mora najbrž stati radikalna osvoboditev žalovanja kot takšnega. Z besedami Rolanda Barthesa: ›Ne razkazovati žalovanja (ali biti do tega vsaj brezbrižen), temveč uveljavljati javno pravico do ljubečega razmerja, kakršno implicira.‹«

Dramsko besedilo Žalostinke nastaja kot del programa, imenovanega rezidenčno avtorstvo MGL. Mladi slovenski dramatiki pišejo besedila v sodelovanju z režiserjem, dramaturgom in drugimi člani ustvarjalne skupine bodoče uprizoritve. Nastajanje dramskega besedila je ciljno usmerjeno, dramatik pa je kot avtor vpet v uprizoritveni proces, ki se začne že pred prvo bralno vajo.

Jernej Potočan (1996) je študent dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT. Ukvarja se s praktično dramaturgijo in dramskim pisanjem. Objavljeni sta bili dve njegovi dramski besedili (Vsaka pesem se enkrat izpoje in Odpad), štiri njegova besedila pa so bila uprizorjena v bralni obliki. Leta 2018 je prejel Grossmanovo nagrado za kratki scenarij Živalski vrt, januarja 2019 pa je bila uprizorjena kratka opera Uspavanka v sobi brez oken, za katero je napisal libreto.

Jan Krmelj (1995), je gledališki režiser, scenograf in pisatelj. Med drugim je režiral ter vizualno oblikoval uprizoritve Življenje drugih (SNG Drama Ljubljana, 2020), Antifone (osmo/za, 2019), Za praznino (MGLC, 2019), Triadni balet (Sokolski dom Tabor, 2019), Idomenej (MGL, 2018) ter Utopia, Arheologija raja (SNG Drama Ljubljana, 2016). Študijsko se je izpopolnjeval pri režiserjih Romeu Castellucciju, Borisu Nikitinu, Jerneju Lorenciju in Tomažu Pandurju. Končal je študij režije na AGRFT.