Direktoričin nagovor

Dragi, spoštovani obiskovalci Mestnega gledališča ljubljanskega!

Naslov naše sezone je SKRIVNOSTI.

Ozrem se. Prav v tem hipu na avtobusu neznana ženska nasproti mene prikima in zajoče … v istem hipu nekdo opazuje madež na tleh pred banko … nekdo pa se odloči, da bo kupil rože … nekoga oblije mrzel pot … nekdo nekomu zastavi uganko … nekdo udari otroka … nekdo odpre okno in zrači posteljnino … nekdo začuti, da se mu je na glavo podelal ptič … nekdo strmi v prazno … nekdo se rojeva … nekdo pretrga vse vezi s preteklostjo … nekdo za hip zadrema (zelo kratek delec časa skozi zelo kratke delce prostora) … nekdo blebeta neumnosti … nekdo bruha od groze … nekdo splakuje čajnik … nekdo v istem hipu za hip zapre oči in vidi žensko brez popka … Eva? (nihče te ni videl, ne povej nikomur) … Vsak od nas bi lahko nenadoma bil nekdo drug, ki se je zaklenil v stranišče, ki poroča z vojnega območja, ki beži … ali pa nekdo, ki trdi, da besede ne morejo ničesar spremeniti … Nas to sploh zanima? Zobobol od lakote … nekdo, ki pogreša občutek izpolnjenosti (rekvizit – robec) … nekdo, ki že ves dan gleda filme (ali je medtem morda vse izginilo?) … nekdo, ki trepeta od silne bolečine v drobu … nekdo, ki čaka na telefonski klic … nekdo, ki sistematično krade (in če bi bil na lepem nag tukaj, kjer sedi?) … prav v tem hipu se pojavi sonce … nekdo fotografira gostilniško porcijo hrane … nekdo v smrtnem strahu onemi … nekdo poklekne k ranjencu … prav v tem hipu. Grem mimo kraja, kjer so našli tistega pogrešanega fanta (imamo ga, počasi zdaj) … in grem mimo hiše, v kateri ne stanuje več moj prijatelj (ne obračaj se proč, ne misli) … neki otrok se mi smeje, ker imam trapast klobuk. Nekje se zapro vrata za od­hajajočim. Nekdo razlaga svoje mnenje o požaru v Notre-Dame. Nekomu se tresejo roke. Neznana ženska odkima in se nasmehne. V sobi zgoraj pa tak krohot, da ne slišim (več) hrupa z gradbišča. Srečam S. in pove mi res dobro novico.

Ljudje. Zgodbe. Skrivnosti. Pridite. Pogovarjajmo se. Pogovar­jajmo se o sebi in o drugih. Pogovarjajmo se ob in v gledaliških predstavah.

Edward Bond je rekel, da »ni sveta brez teatra«.

Dobrodošli! Veselimo se vas!

Barbara Hieng Samobor,
direktorica in umetniška vodja