Knjižnica MGL

Knjiga K norosti (in revoluciji) je nastala kot nadgradnja magistrskega dela hrvaške dramatičarke in teoretičarke Ivane Sajko z naslovom Vloga in tematizacija norosti v drami 20. stoletja. Avtorica v njej razširi področje svoje predhodne akademske raziskave ter vanjo poleg drame in gledališča pritegne še številna druga področja človekovega umetniškega in siceršnjega ustvarjan

Slovenska izdaja vsebuje izbor dvajsetih intervjujev iz vseh delov trilogije ter na njihovi osnovi tvori novo in zgoščeno celoto. Dodana so jim izčrpna biografska poglavja o predstavljenih avtorjih. Knjiga je nastajala v sodelovanju z avtorico Josette Féral, ki je zanjo posodobila vsa spremna besedila ter prispevala kratek predgovor za slovenske bralce.

Zbornik razprav Drama, tekst, pisava zastavlja serijo teoretskih preizpraševanj o mutacijah dramske in (ne več) dramske pisave ter gledališča in scenskih umetnosti, kot jih je beležila druga polovica 20. stoletja, izkristaliziral pa prehod v novo tisočletje.

Prigodnice so zbirka imenitnih, iskrivih in življenjskih verzov, ki jih je igralka in pesnica Mila Kačič ob različnih priložnostih imela navado pisati sorodnikom in prijateljem, pri čemer so med slednjimi seveda prevladovali ljudje, ki so bili tako ali drugače povezani z gledališko umetnostjo. Gre za knjigo čisto posebne vrste, ki ponuja edinstven vpogled v zaodrje slovenskega gledališča v drugi polovici 20. stoletja.

Ameriški teoretik Philip Auslander v knjigi V živo: Uprizarjanje v mediatizirani kulturi, katere druga, dopolnjena izdaja je v prevodu Aleksandre Rekar izšla kot 146. zvezek zbirke Knjižnica MGL, izprašuje ontološki status uprizarjanja v živo za občinstvo v sodobni družbi, ki ji vladajo množični mediji in v kateri televizija ne predstavlja zgolj enega izmed obstoječih diskurzov, temveč je postala elementarni in določujoči element naše kulturne ureditve.

V Knjižnici MGL je izšla nova knjiga dr. Tomaža Toporišiča Ranljivo telo teksta in odra. Podlaga tega izvirnega teoretskega dela je doktorska disertacija Kriza dramskega avtorja v gledališču osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, ki jo je avtor novembra lani zagovarjal na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Vemo - in o tem že dolgo ni več nikakršnih dvomov - da je Mile Korun po vokaciji in talentu, predvsem pa po udejanjenih kazalcih svojega obsežnega ustvarjalnega opusa v prvi vrsti eminentno gledališki režiser. 

Profesorico Janelle Reinelt najbolje poznamo po njenem delu s področja britanskega gledališča po letu 1950, kjer je mednarodno priznana kot vodilna avtoriteta za sodobno britansko politično gledališče kot tudi za številne vodilne britanske dramatike tega obdobja, kakršni so David Edgar, Caryl Churchill, Edward Bond in Howard Brenton.

Pričujoči dramaturški eseji so nastali kot spremne besede k posameznim uprizoritvam. So tematiziran izbor različnih dolžin in kakovosti, ki pa se vseeno dotikajo širših tem, povezanih s tenko rdečo nitjo, ki priča, da jih je pisala ista roka. Zato so tudi pričevanje o neposrednih dramaturških praksah, katerih kilometrina je v skoraj štirih desetletjih presegla več kot sto uprizoritev. Pri večini uprizoritev sem delal kot dramaturg, zato so ti zapisi najprej poročila o lastnem branju, ki pa ves čas nagovarjajo tudi druga "branja", s katerimi skušajo vzpostaviti dialog. Nagovarjajo jih tam, kjer se mi je zdelo, da bi se nam odrsko dogajanje lahko še posebej vtisnilo v spomin in se navezalo na čas, ki ga živimo.

Izredna moč volje in pogum sta morala biti potrebna, da se je fant iz južne Italije, ki ga je gledališče očaralo že v otroštvu, konec petdesetih let prejšnjega stoletja odtrgal od vojaškega urjenja in odšel proti severu, in sicer vse do Norveške, kjer ga je naprej čakalo trdo življenje nekvalificiranega delavca, nato pa je krenil svoji strasti naproti in se v poststalinistični Poljski leta 1960 znašel na varšavski gledališki akademiji.