Igra v igri
Barbara Orel
Knjižnica MGL (136)
2003
Izvirna slovenska dela, ki se ukvarjajo s teorijo drame, ne izhajajo prav pogosto. In zakaj so pravzaprav potrebna, zakaj ne zadošča npr. Dramaturški vademukum ali pa prevod Szondijeve Teorije moderne drame? Ne samo zato, ker se vse hitreje spreminjajo tako tehnika dramskega pisanja kot tudi uprizoritveni koncepti - saj bi načelno vse to bilo mogoče še zmeraj spremljati z neko temeljno in prilagodljivo dramsko teorijo. Pomembnejši razlog je ta, da v današnjem času teoretski pogled na dramo in gledališče vse bolj sega čez njune ožje strokovne meje in se vključuje v širšo vednost o kulturnih fenomenih moderne družbe. Na ta način postajata drama in gledališče ne samo predmet raziskave, temveč istočasno tudi orodje, metoda za preiskovanje fenomenov sodobnega življenja.
Knjiga Barbare Orel je značilen primer takšne aplikacije. Po eni strani avtorica zelo dobro obvlada temeljne koncepte moderne dramske teorije, od Anne Ubersfeld, Klotza in Pavisa do Pfistra, Mirjane Miočinović in Inkreta; po drugi strani pa je sposobna te koncepte nadgraditi z novo dinamiko ali tudi kontekstom, ki sta v celoti produkt njene osebnosti in lastnega pogleda tako na dramo kot tudi na njen širši vidik, na 'realnost'. Najbolj jo pri tem zanima Szondijev pojem absolutnosti drame, ki ga preizkuša na žanru 'igre v igri', pri tem pa avtorica ta znani žanr, ki ga poznamo od Hamleta naprej, in sicer od tistega mesta, ko princ danski zahteva, naj mu igralska družina uprizori "the murder of Gonzago", poviša v topos, iz katerega lahko razbiramo, kako drama v vseh časih izreka svojo umeščenost v mehanizem sveta. Njen metodološki repertorij, ki ji omogoča takšno preseganje ožjih okvirov dramskega in gledališkega, črpa tako iz semiotike kot tudi iz Bahtina ali Šklovskega. Vse to pa ima za posledico, da branje njene knjige sveža, zanimiva in produktivna skušnja.
Dr.Lado Kralj
Cena: 9,20 €
Izvirna slovenska dela, ki se ukvarjajo s teorijo drame, ne izhajajo prav pogosto. In zakaj so pravzaprav potrebna, zakaj ne zadošča npr. Dramaturški vademukum ali pa prevod Szondijeve Teorije moderne drame? Ne samo zato, ker se vse hitreje spreminjajo tako tehnika dramskega pisanja kot tudi uprizoritveni koncepti - saj bi načelno vse to bilo mogoče še zmeraj spremljati z neko temeljno in prilagodljivo dramsko teorijo. Pomembnejši razlog je ta, da v današnjem času teoretski pogled na dramo in gledališče vse bolj sega čez njune ožje strokovne meje in se vključuje v širšo vednost o kulturnih fenomenih moderne družbe. Na ta način postajata drama in gledališče ne samo predmet raziskave, temveč istočasno tudi orodje, metoda za preiskovanje fenomenov sodobnega življenja.
Knjiga Barbare Orel je značilen primer takšne aplikacije. Po eni strani avtorica zelo dobro obvlada temeljne koncepte moderne dramske teorije, od Anne Ubersfeld, Klotza in Pavisa do Pfistra, Mirjane Miočinović in Inkreta; po drugi strani pa je sposobna te koncepte nadgraditi z novo dinamiko ali tudi kontekstom, ki sta v celoti produkt njene osebnosti in lastnega pogleda tako na dramo kot tudi na njen širši vidik, na 'realnost'. Najbolj jo pri tem zanima Szondijev pojem absolutnosti drame, ki ga preizkuša na žanru 'igre v igri', pri tem pa avtorica ta znani žanr, ki ga poznamo od Hamleta naprej, in sicer od tistega mesta, ko princ danski zahteva, naj mu igralska družina uprizori "the murder of Gonzago", poviša v topos, iz katerega lahko razbiramo, kako drama v vseh časih izreka svojo umeščenost v mehanizem sveta. Njen metodološki repertorij, ki ji omogoča takšno preseganje ožjih okvirov dramskega in gledališkega, črpa tako iz semiotike kot tudi iz Bahtina ali Šklovskega. Vse to pa ima za posledico, da branje njene knjige sveža, zanimiva in produktivna skušnja.
Dr.Lado Kralj
Cena: 9,20 €