Knjižnica MGL

Potem ko je nehal objavljati gledališke kritike, je dramaturg in teatrolog Blaž Lukan med drugim napisal številna krajša besedila o gledališču, performansu in plesu, v katerih se je odzival na sprotno, zlasti mlado in najmlajšo domačo (ter delno tujo) gledališko produkcijo.

Knjiga igralke Nataše Burger spregovori o igri in igralstvu kot (po)klicu tistega notranjega glasu v nas samih, ki se oglaša že v otroštvu vsakega od nas in nas nagovarja, da vstopimo v igro življenja.

Prevedla Jedrt Maležič

Knjiga Moč igralca mednarodno priznane ameriške učiteljice igre Ivane Chubbuck predstavlja novo smer v igralskih tehnikah 21. stoletja ter postavlja nov mejnik v gledališkem ter filmskem ustvarjanju.

Knjiga dramaturginje in kritičarke Zale Dobovšek je nastala na podlagi njene doktorske disertacije z naslovom Gledališče in vojna: temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih 20. stoletja. 

Eseji o komediji so tako kratek pregled razvoja komedije kot literarne zvrsti kot tudi vpogled v temeljna teoretična vprašanja, povezana z njenim položajem v družbi.

Zbornik razprav Drama, tekst, pisava 2 nadaljuje serijo teoretskih preizpraševanj o mutacijah (ne več) dramske pisave, gledališča in uprizoritvenih umetnosti, ki jih je pred trinajstimi leti zastavila prva knjiga, posvečena besedilnemu v sodobnem gledališču. V knjigi Drama, tekst, pisava smo si namreč leta 2008 prizadevali dokumentirati, uokviriti, raziskati in premisliti širok spekter dejstev oziroma strategij, ki so prispevale k razširitvi samega pojma dramskega besedila, posledično pa tudi celotnega teritorija gledališča in sodobnih scenskih umetnosti.

Knjiga Zakaj gledališče. Kriza in prenova nemškega kritika, novinarja in urednika Jakoba Haynerja je izšla marca 2020, tik preden je tudi Evropo zajela epidemija covida-19.

Alain Badiou, eden najpomembnejših sodobnih filozofov, stoji, kot v spremni besedi strne Mladen Dolar, »(za zdaj) na koncu […] burne, intrigantne in težavne zgodovine razmerij med filozofijo in gledališčem.

Knjiga Prostori mojega časa s pomočjo primerov posameznih dramskih tekstov, ki so izbrani glede na način pristopa k oblikovanju prostora igre, raziskuje odnose in medsebojne vplive med tekstom – izrečeno mislijo – in prostorom, med igralcem in prostorom ter ostalimi odnosi v uprizoritvi.

Drobna knjižica Prostori igre Mete Hočevar je takoj po izidu leta 1998 spremenila poglede in interpretacije fenomenov slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča. Pokazala in ponazorila je, da scenografija ni več ločeni prostorski element, ki ga dodamo predstavi, del scenerije, pobarvana zadnja stena, interier. Nasprotno! Je nekaj, kar se raztopi v in kar vsebuje vse druge komponente, ki sestavljajo predstavo. Gledališki prostor – Meta Hočevar bi rekla »prostor igre« – je prostor, v katerem se vse združuje in v katerem potrebujemo vsa svoja čutila. Je tudi prostor, ki ga moramo – tako kot Paul Klee sliko – razumeti kot nekaj, kar je tudi časovna oznaka. Prostori igre za Meto Hočevar zato niso več scenografija.