Knjižnica MGL

RAZPRODANO

Noben umetnik in umetniški tok se na prelomu iz 19. v 20. stoletje nista mogla izogniti soočenju z delom Richarda Wagnerja. Tudi za Adolpha Appio je predstavljalo izhodišče razmišljanj, odskočno desko za temeljito reformo režije in scenografije Wagnerjevih del posebej in za reformo vseh odrskih umetnosti na splošno; za upor proti tedaj veljavnemu akademizmu, proti iluzionističnemu realizmu in zmagoslavnemu naturalizmu, od Antoina pa do Stanislavskega; za zagovor umetnosti, ki temelji na sugestivnosti prostora, izpraznjenega v prid kar se da dejavni svetlobi, za fizično in miselno zbliževanje gledalca in dramskega dejanja.

RAZPRODANO

RAZPRODANO

Začetek prvega dejanja. Pisek najde listke, na katerem je Jerman pisal svoje predavanje, in jih potem pozabil na klopi. Bere jih na glas. Nace komentira njegovo spakovanje z istimi replikami, kakor jih kasneje vzklika množica. Pri ljubezenski sceni med Anko in Jermanom je navzoča tudi mati Jermanova. Ne da bi prisluškovala ali kaj, ampak tam je, na klopci. Je torej bolj meščanska mati? In njen vzklik »Ne zavrzi Boga!« pomeni še več. Vero v meščanski red življenja, njegov sistem? – Cankarjeva mati je nekako zunaj sistema oziroma preveč globoko v njem. Je nekako brezčasna. Čeprav je seveda globoko pogojena v socialni podobi Cankarjevega sveta. Ali mora biti mati tedaj bolj proletarska?

Cilj knjige Zaprta in odprta drama je idealno-tipično opisati obe nasprotni poglavitni tendenci v zgradbi drame, da bi raznoterost možnosti zakoličili tako rekoč s strani. Ob razčlembi določenega dramskega dela nam lahko po zaslugi parametrov, ki so na voljo – dramskega dejanja, oseb, prostora, časa, jezika in kompozicije –, služi kot torba z orodjem.

»Zgodovinska in razvojna pot slovenskega dramskega gledališča je – kakor vse podobne v Evropi – vijugasta in marsikdaj zapletena.

Knjiga Paberki vsebuje eseje Dušana Jovanovića, ki so nastajali kot avtorefleksivni zapisi, kot jih je avtorju diktirala njegova umetniška praksa, vendar tako, da so nenehoma tudi že podirali ali presegali njene zgolj estetske meje.

Dr. Aleksander Hevesi je v Uvodu h knjigi O gledališki umetnosti napisal, da je Craig zanj revolucionar, ki zahteva, da se vrnemo k najbolj starodavnim tradicijam iz naših sanj. Revolucija in razodetje nista daleč narazen in gospod Craig nam daje oboje.

Teorija gledališča III je tretja knjiga v nizu zgodovinsko-teoretskega pregleda Carlsona Marvina, ki se sistematično ukvarja z razmišljanjem o gledališču. Za razliko od prvih dveh obravnava dvajseto stoletje, in sicer po letnicah, ne več po državah.