Knjižnica MGL

»Vsi vemo ali mislimo, da vemo, da gledališča ni mogoče brati,« se glasi uvodni stavek knjige Brati gledališče avtorice Anne Ubersfeld. Bi se torej morali odpovedati branju gledališča ali pa bi ga morda morali brati kot navadno literarno delo?

Človek se giblje iz potrebe. Z gibom skuša doseči nekaj, kar ima zanj posebno vrednost. Rudolf Laban nas z Mojstrstvom gibanja želi pripraviti na študij plesa in tako rekoč na premišljevanje z gibanjem. Kot odličen učitelj plesa je v toku svojega življenja raziskoval pomen gibanja v življenju posameznika in družbe. Razvil je tudi poseben sistem in jezik za razumevanje, opisovanje in beleženje gibov, ki se v plesni umetnosti še danes uporablja.

RAZPRODANO

Navdihnjena knjiga z navidez preprostim, a hkrati glede na predmet premišljevanja nič manj zahtevnim in zapletenim naslovom O tragediji.

Trditev, da ima politično gledališče svojo zgodovino, je v nasprotju z uveljavljenim mnenjem, da je politično gledališče izum sedanjega časa. Resnica je, da je razvoj političnega gledališča skoraj sorazmeren z razvojem gledališča samega. Vendar je njuna povezanost kompleksnejša, kot je razvidno na prvi pogled.

Teorija sodobne drame Petra Szondija je, kljub temu da je bila prvič objavljena leta 1956, še danes temeljno besedilo s področja dramatike in gledališke teorije. Temeljna teza v knjigi je, da oblika literarnih del ni neodvisna od vsebine, ni nekaj abstraktnega in nadčasnega, ni ji podrejena, ampak zaseda enakopraven položaj.

Simon Callow: se je rodil v Londonu leta 1949. Študiral je na univerzi Queen's v Belfastu in v Drama Centru v Londonu.

RAZPRODANO

Noben umetnik in umetniški tok se na prelomu iz 19. v 20. stoletje nista mogla izogniti soočenju z delom Richarda Wagnerja. Tudi za Adolpha Appio je predstavljalo izhodišče razmišljanj, odskočno desko za temeljito reformo režije in scenografije Wagnerjevih del posebej in za reformo vseh odrskih umetnosti na splošno; za upor proti tedaj veljavnemu akademizmu, proti iluzionističnemu realizmu in zmagoslavnemu naturalizmu, od Antoina pa do Stanislavskega; za zagovor umetnosti, ki temelji na sugestivnosti prostora, izpraznjenega v prid kar se da dejavni svetlobi, za fizično in miselno zbliževanje gledalca in dramskega dejanja.

RAZPRODANO