Teorija sodobne drame 1880–1950
Peter Szondi
Knjižnica MGL (130)
2000
Teorija sodobne drame Petra Szondija je, kljub temu da je bila prvič objavljena leta 1956, še danes temeljno besedilo s področja dramatike in gledališke teorije. Temeljna teza v knjigi je, da oblika literarnih del ni neodvisna od vsebine, ni nekaj abstraktnega in nadčasnega, ni ji podrejena, ampak zaseda enakopraven položaj.
Za referenčno točko Szondi vzame klasično absolutno dramo, torej dramo elizabetinske Anglije, klasicistične Francije ter romantične Nemčije. Ob primerjavi različnih sodobnih dram s to triado se izkaže, da njihovo bistvo ni več dramatičnost, temveč njihova nova skupna lastnost – epskost. To je pa po Szondiju osrednja lastnost sodobne dramatike. V tradicionalnih oblikah je bila epskost zaradi močnega teoretičnega nasprotovanja bolj izjema kot pravilo, slednje pa postane šele z Brechtom, t. i. »očetom« epskega gledališča.
Szondi se nekoliko razlikuje od Brechta in njegova forma potujevanja (Verfremdung) mu predstavlja tako le eno od oblik elementa odtujevanja od klasične drame. V tem procesu odtujevanja razlikuje tri zaporedne stopnje: prva je kriza klasičnega gledališča, drugo fazo sestavljajo dramski poskusi, s kateri se avtorji že zavedajo krize, in tretji člen te verige so popolnoma zavestni in ekstremno usmerjeni poskusi odpravljanja tradicije, in s tem tudi poskusi izhoda iz krize.
Teorijo sodobne dramatike je zaradi ne pretirano popularnega Szondijevega stališča doletela kritika z več strani. Ne glede na to, ali mu je mogoče ugovarjati ali ne, je več kot jasno, da knjiga zaradi svoje vsebinske širine, teoretske doslednosti in zaradi intelektualnega nivoja predstavlja obvezno branje za vsakega teatromana.
Knigo Teorija sodobne drame 1880–1950 je prevedel in spremno besedo zanjo napisal Krištof Jacek Kozak.
Cena: 8,30 €
Teorija sodobne drame Petra Szondija je, kljub temu da je bila prvič objavljena leta 1956, še danes temeljno besedilo s področja dramatike in gledališke teorije. Temeljna teza v knjigi je, da oblika literarnih del ni neodvisna od vsebine, ni nekaj abstraktnega in nadčasnega, ni ji podrejena, ampak zaseda enakopraven položaj.
Za referenčno točko Szondi vzame klasično absolutno dramo, torej dramo elizabetinske Anglije, klasicistične Francije ter romantične Nemčije. Ob primerjavi različnih sodobnih dram s to triado se izkaže, da njihovo bistvo ni več dramatičnost, temveč njihova nova skupna lastnost – epskost. To je pa po Szondiju osrednja lastnost sodobne dramatike. V tradicionalnih oblikah je bila epskost zaradi močnega teoretičnega nasprotovanja bolj izjema kot pravilo, slednje pa postane šele z Brechtom, t. i. »očetom« epskega gledališča.
Szondi se nekoliko razlikuje od Brechta in njegova forma potujevanja (Verfremdung) mu predstavlja tako le eno od oblik elementa odtujevanja od klasične drame. V tem procesu odtujevanja razlikuje tri zaporedne stopnje: prva je kriza klasičnega gledališča, drugo fazo sestavljajo dramski poskusi, s kateri se avtorji že zavedajo krize, in tretji člen te verige so popolnoma zavestni in ekstremno usmerjeni poskusi odpravljanja tradicije, in s tem tudi poskusi izhoda iz krize.
Teorijo sodobne dramatike je zaradi ne pretirano popularnega Szondijevega stališča doletela kritika z več strani. Ne glede na to, ali mu je mogoče ugovarjati ali ne, je več kot jasno, da knjiga zaradi svoje vsebinske širine, teoretske doslednosti in zaradi intelektualnega nivoja predstavlja obvezno branje za vsakega teatromana.
Knigo Teorija sodobne drame 1880–1950 je prevedel in spremno besedo zanjo napisal Krištof Jacek Kozak.
Cena: 8,30 €