Prima Facie

Tessa Ensler je ambiciozna mlada odvetnica v svojih tridesetih, ki se je iz delavskega razreda v skrajno tekmovalnem, razredno zaznamovanem izobraževalnem sistemu Velike Britanije prebila do odličnega profesionalnega položaja: na višjem sodišču je zagovornica (predvsem) moških, obtoženih posilstva oziroma spolnega napada. Izurjena je, da razmišlja v skladu z zakonom, ki se je izoblikoval skozi stoletja patriarhata: o besedah žrtve, ki je ponavadi ženska, dvomimo, jih diskvalificiramo, še zlasti, če se primeri gibljejo v sivi coni; če gre za besedo proti besedi; če je žrtev storilca poznala in/ali bila z njim celo v osebnem odnosu. Tessa v svoji službi uživa, dokler se nekega dne ne zgodi njej: sodelavec, s katerim sta ravno v zametkih romantičnega razmerja, jo v prepiti noči brutalno posili. Tessa se nenadoma znajde na drugi strani: ne želi biti žrtev, zaveda se, da bi sama kot zagovornica svojega posiljevalca zavzela povsem drugačno stališče, in vendar se odloči, da bo primer prijavila in šla na sodišče – za ceno trpljenja, ponižanja in celo dejstva, da bo skoraj zagotovo izgubila.

Monodrama Prima Facie avstralske dramatičarke in odvetnice Suzie Miller, katere latinski naslov prihaja iz pravne terminologije in pomeni »na prvi pogled«, je že ob premierni uprizoritvi v Sydneyju leta 2019 postala uspešnica. Leta 2022 je bila drama premierno uprizorjena na West Endu v londonskem Harold Pinter Theatru z zvezdnico Jodie Comer v vlogi Tesse. Londonska uprizoritev je bila v petih kategorijah nominirana za nagrado Laurence Olivier in prejela dve: za najboljše dramsko besedilo in najboljšo igralko. Leta 2023 se je uprizoritev preselila v New York, na Broadway, kjer je Jodie Comer zanjo prejela še nagrado tony. Prima Facie je izjemno spisano dramsko besedilo, ki je po besedah avtorice lahko uspelo šele po globalnem začetku gibanja #jaztudi; besedilo presega funkcijo umetniškega dela in v temelju preizprašuje sam koncept zahodnega prava, ki je oblikovan z vidika moških. Monodrama Prima Facie, ki od igralke zahteva velikanski čustveni, umetniški in obrtni napor, saj je na odru čisto sama (kot je v svojih nasprotujočih si čustvih in stališčih osamljena tudi njena protagonistka), je bila z velikim uspehom in v interpretaciji vrhunskih igralk že uprizorjena v Nemčiji, Španiji, Franciji, Srbiji, Avstriji, na Islandiji, v Mehiki, Braziliji, na Kitajskem, Nizozemskem in v Hongkongu.

Lucija Trobec (1995) je predstavnica mlajše generacije slovenskih režiserk in režiserjev. Po diplomi iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti UL je z diplomsko produkcijo Gospa z morja leta 2025 zaključila še študij gledališke režije na UL AGRFT, kjer je režirala več odmevnih produkcij (O, moja sobitja, Striček Vanja: študija, Zločin na Kozjem otoku, Figurae Veneris Historiae). V SNG Drama Ljubljana se je udeležila programa Najst, sodelovala je tudi s Tednom slovenske drame, v Lutkovnem gledališču Ljubljana je režirala Desetnico in Učiteljico, s predstavami in delavnicami pa redno sooblikuje tudi kulturni program domačega kraja.