Prima Facie

Monodrama Prima Facie avstralske dramatičarke in odvetnice Suzie Miller, katere naslov izhaja iz latinske pravne terminologije in pomeni »na prvi pogled«, je že ob premierni uprizoritvi v Sydneyju leta 2019 postala uspešnica. Leta 2022 je bila drama premierno uprizorjena na West Endu v londonskem Harold Pinter Theatru z zvezdnico Jodie Comer v vlogi Tesse. Londonska uprizoritev je bila nominirana za nagrado Laurence Olivier v petih kategorijah, prejela pa je dve nagradi: za najboljše dramsko besedilo in najboljšo igralko. Leta 2023 se je uprizoritev preselila v New York, na Broadway, kjer je Jodie Comer zanjo prejela še nagrado tony. Prima Facie je izjemno spisano dramsko besedilo, ki je po besedah avtorice lahko uspelo šele po globalnem razmahu gibanja #jaztudi; besedilo presega funkcijo umetniškega dela in v temelju preizprašuje sam koncept zahodnega prava, ki je oblikovan z vidika moških. Monodrama Prima Facie, ki od igralke zahteva velikanski čustveni, umetniški in obrtni napor, saj je na odru povsem sama (kot je v svojih nasprotujočih si čustvih in stališčih osamljena tudi njena protagonistka), je bila z velikim uspehom in v interpretaciji vrhunskih igralk že uprizorjena v Nemčiji, Španiji, Franciji, Srbiji, Avstriji, na Islandiji, v Mehiki, Braziliji, na Kitajskem, Nizozemskem in v Hongkongu.

Režiserka Lucija Trobec o Prima Facie

Uprizoritev v središče postavlja vrzel, ki nastaja med svetom prava in osebno izkušnjo posameznice. Razkorak med artikulacijo travmatičnega dogodka znotraj pravnega sistema ter lastnim zaznavanjem in spoprijemanjem z izkušnjo, ki ostaja zapisana tako v telesu kot prostoru. Preteklost se vztrajno vpisuje v sedanjost.

Kopalnica postane labirint, znotraj katerega se spomini nenehno vračajo. Prostor kot večna priča dogodka. Stalen dražljaj. In znotraj tega prostora telo kot nosilec spomina. Spomini zasedajo telo. Telo jih shranjuje. Spomini se vračajo v fragmentih kot telesni odzivi in v prostoru obvisijo kot žive slike.

Temu notranjemu vračanju na začetek pa se pridružuje še zunanja zahteva po nenehni rekonstrukciji dogodka skozi plejado zasliševanj v sodnem procesu. Posameznica tako ni ujeta le v lastni spomin, temveč se mora k izkušnji vedno znova vračati tudi zato, da bi jo lahko dokazala drugim. Pri tem pa je njena zgodba neprestano izpostavljena dvomu in preverjanju.

»Na prvi pogled« je dogodek mogoče opredeliti in ga pravno obravnavati. Ampak za tem prvim pogledom ostaja telo, ki se spominja, ki doživlja in ki se bori.

Kratka biografija Lucije Trobec

Lucija Trobec (1995) je predstavnica mlajše generacije slovenskih režiserk in režiserjev. Po diplomi iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti UL je leta 2025 z diplomsko produkcijo Gospa z morja končala še študij gledališke režije na UL AGRFT, kjer je režirala več odmevnih produkcij (O, moja sobitja, Striček Vanja: študija, Zločin na Kozjem otoku, Figurae Veneris Historiae). V SNG Drama Ljubljana se je udeležila programa Najst, sodelovala pa je tudi s Tednom slovenske drame. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je režirala Desetnico in Učiteljico, s predstavami in delavnicami pa redno sooblikuje tudi kulturni program domačega kraja.

Eva Mahkovic: Ena sama napaka, en sam zdrs

Čeprav se profesionalno vsak dan ukvarjam z različnimi človeškimi usodami, so besedila, ki v središče zanimanja postavljajo življenja, preizkuse, dileme in vsakdan mlade (razmeroma mlade?) urbane ženske, v slovenskem gledališču redka. Tessa Ensler je punca, ki je domnevno naredila vse prav: bila je dovolj pametna in pridna, da se je prebila iz deprivilegiranega okolja, v katero se je rodila. Bila je dovolj vztrajna, da se je v izbranem poklicu uvrstila med najboljše. Imela je dovolj trdo kožo, da je kot odvetnica obrambe ostala in zmagovala. Ker ji je to delo pobralo ves čas in večino življenjske energije, je bila tudi ves čas osamljena, ampak, v redu – cena za uspeh, pač. Profesionalna sem. / Več dni delam pozno v noč. / Na polno sem zasedena za cele tedne vnaprej. / Ob pol devetih zjutraj in dva espresa kasneje sem nazaj v pisarni. Disciplina, delovna etika, strategija, večno upoštevanje pravil. Ena sama napaka, en sam zdrs, za katerega je treba plačati s ponižanjem in reorganizacijo celotnega osebnega sistema mišljenja. Živeti v strahu pred eno samo napako, ker boš, če se ti zgodi, najverjetneje ostala popolnoma nezaščitena – s tem se na žalost precej poistovetim.

Mojca M. Plesničar, Lora Briški: Ženska, ki pozna pravila: o dvomu, spominu in ravnotežju v Prima Facie

Drama nas vabljivo napeljuje k razlagi, da je bila Tessa v prvem delu zgolj slepa za krivice sistema, da je bila njena poklicna ostrina moralno sporna in da se šele po lastni izkušnji nauči resnice, ki je prej ni hotela videti. A takšno branje bi bilo prehitro. Tessa kot odvetnica ne stoji zunaj pravičnosti, temveč znotraj ene njenih temeljnih varovalk: preverjanja, ali je država res dokazala tisto, kar mora dokazati, preden sme človeka obsoditi.

Naloga obrambne odvetnice je, da preverja, ali je policija ravnala zakonito, ali je tožilstvo svojo tezo dokazalo in ali dokazi zadoščajo za obsodbo. To velja tudi v postopkih zaradi najhujših kaznivih dejanj. Prav tam morda še posebej velja, ker so posledice obsodbe za obdolženca najhujše, poseg države v posameznika pa najintenzivnejši. Obramba v kazenskem postopku zato ni nelagoden dodatek k pravičnosti, ampak eden od pogojev, da kazenski postopek sploh lahko ostane pošten.

Razlog za to ni nezaupanje do žrtev, temveč nezaupanje do neomejene moči države. Zgodovina kaznovanja dovolj jasno pokaže, kaj se lahko zgodi, kadar obsodba temelji predvsem na prepričanju posameznikov, trenutni oblasti, moralni paniki ali kolektivni gotovosti: ljudi smo preganjali kot čarovnice, zapirali zaradi političnih prepričanj, obsojali zaradi pripadnosti napačni skupini ali kaznovali zgolj zato, ker so bili v določenem trenutku priročni krivci. Pravila kazenskega postopka so se oblikovala kot odgovor na to nevarnost. Od države zahtevajo, da pred obsodbo pokaže več kot prepričanje, ogorčenje ali verjetnost. Zahtevajo dokaz.