Pojdi na vsebino

Novice

Nagrada Slavka Gruma Katarini Morano za besedilo Usedline

11. april 2022

 V Kranju se je s podelitvijo nagrad sklenil 52. Teden slovenske drame.

NAGRADA SLAVKA GRUMA ZA NAJBOLJŠE NOVO NASTALO DRAMSKO BESEDILO

Nagrado Slavka Gruma letos podeljujemo že triinštiridesetič.

Med devetindvajsetimi prispelimi besedili je zgoraj omenjena strokovna žirija nominirala naslednja štiri: logocentrična komedija za sedem punc o delcih, revoluciji in gledališču Jere Ivanc, Weltschmerz Aljoše Lovrića Krapeža, Usedline Katarine Morano in Zgodba o bakrenem kralju Urše Majcen.

Nagrado je žirija soglasno podelila:

Katarini Morano
za besedilo Usedline

Utemeljitev:

Ko se po Mamini smrti družinski člani in članice zberejo, da pospravijo stanovanje in ga pripravijo na odprodajo, se znajdejo pred nalogo, ki je težja, kot se zdi na prvi pogled. Skupaj morajo namreč pregledati stvari, ki jih je Mama pustila za sabo, in se odločiti, kaj storiti z njimi: ali jih odpisati in odvreči ali pa jih raje vendarle ohraniti in zadržati. Toda takšna odločitev odpira nadaljnja vprašanja – kaj s temi stvarmi početi? Kam jih shraniti? In sploh – kdo jih bo obdržal? Materialni kosi in reči zvečine končajo kar v škatlah, škatle pa pozabljene v kleti, toda, kot ugotavljajo protagonisti igre, ne gre le za materialije – tu so tudi različni dogodki, vtisi in spomini iz preteklosti, ki se z leti postopoma nabirajo in usedajo v vse večji kup. Usedlin namreč ne puščamo le za sabo, pač pa tudi v drugih, konec koncev pa se nabirajo tudi v nas samih. Igra je tako dokument nekega življenja, njegov odtis – tu ni posebej presenetljivih ali presunljivih zapletov in preobratov, ni nobenih velikih zgodb ali posebej napetih situacij, niti kakšnih bistveno ambicioznih likov. Vse je zelo preprosto, enostavno, nemara celo banalno ali trivialno, toda prav skozi takšne partikularnosti, specifičnim osebam lastne in intimne drobce, tekst vstopa v obče in tako iznajde način, kako seči prek sebe in do nas. Čeprav ne gre za kakšne velike dogodke ali zgodbe, marveč za malenkosti, detajle, podrobnosti, ki se nam v času, ko se nam dogajajo, nemara niti ne zdijo tako pomembni in jih morda niti ne opazimo, nas prav takšni majhni drobci, ki se postopoma usedajo na dno naše biti, definirajo in konstituirajo kot osebnosti. Tej ideji tekst spretno sledi tudi na ravni dramske strukture, ki je zgrajena iz prav takšnih drobnih vtisov in fragmentov ter spisana v skorajda že (hiper)naturalističnem slogu.

Iskrene čestitke!