Knjižnica MGL

Teorija gledališča III je tretja knjiga v nizu zgodovinsko-teoretskega pregleda Carlsona Marvina, ki se sistematično ukvarja z razmišljanjem o gledališču. Za razliko od prvih dveh obravnava dvajseto stoletje, in sicer po letnicah, ne več po državah.

France Pibernik je pri zbiranju gradiva za knjigo o sodobni slovenski dramatiki izhajal iz temeljnega spoznanja, da v njegovem času vzporedno živijo številne in zelo različne literarne usmeritve. Razpoznavati njihova medsebojna razmerja, primerjati njihove estetske opredelitve, vsebinske in formalne določenosti, zarisati časovno funkcionalnost posameznih avtorjev in njihovih umetniških stvaritev so bili orientacijski cilji dolgoletnega raziskovanja.

»Vsak teoretik nosi v sebi celotno negledališko stroko – s pojmovanji, izrazoslovjem in snovnim izročilom vred – ki je od gledališča pogosto precej odmaknjena, a se je prav znotraj nje razvijalo in oblikovalo specifično teoretsko poročilo o gledališču.«

Dramaturška replika je element govora dramaturga. Ta se razlikuje od igralčevega govora, vendar prav tako pomeni izraz najvišje dramaturške svobode. Blaž Lukan je v svoji zbirki zbral te dramaturške replike in jih predstavil pred bralce kot odgovore. Odgovore na vprašanja o gledališču kot intenzivnem prostoru dramaturškega dogajanja in nedojemljivemu prehajanju misli.

Poklon Knjižnice MGL Marku Slodnjaku, enemu iz plejade slovenskih dramaturgov, ponuja avtorjevo zapuščino le minimalno selekcionirano in strnjeno na 438 straneh tipkopisa.

Telmah je (interpretacijsko) obrnjeni Hamlet, ki mu Darijan Božič nadene zahrbtne poteze Riharda III., mu napove usodo Macbetha in se z njegovimi jalovimi težavami pretkano spopada s pomočjo taktike Henrika VIII. Postmodernistični prepis Shakespearja kolažira njegova pomembnejša dela in ustvarja podlago za srečevanja različnih likov in prikazni v intrigah, krvavih spopadih za oblast ter nesrečnih ljubezenskih zgodbah, aktualnemu dogajanju kaže renoviran komentar, v asemblažnem vtisu pa ga likovno dopolnjujejo risbe Janeza Boljke.

Mariborski gledališki nemiri so podnaslovljeni kot izbor iz člankov, intervjujev in esejev, ki jih je Vili Ravnjak spisal med leti 1985 in 1988, ko je kot najmlajši jugoslovanski gledališki direktor prevzel vodenje mariborskega gledališča. Funkcijo je mladi diplomant dramaturgije nasledil pri rosnih 26 letih in si z mladostnim elanom in optimizmom zadal ambiciozen projekt vrniti gledališče v organsko simbiozo z mestnim življenjem, obenem pa lokalni projekt za vsako ceno osvoboditi provincialne miselnosti in mediokritetne estetike ter mariborsko gledališče vpisati na evropski umetniški zemljevid.

Šeligova razprava je usmerjena v tehtanje možnosti identifikacije in katarze gledalca v sodobni drami oz. sodobni gledališki predstavi. Kot je avtor zapisal v Uvodu h knjigi, se ta  možnost kaže predvsem skozi nekatere relevantne estetike oz. poetike drame.

Pričujoča knjižica je prava mala sinteza vseh njegovih polivalentnih gledaliških srečevanj, ki so se dogajala ob prelomnih trenutkih slovenskega gledališkega življenja (o čemer pričajo svečani govori ob teatroloških simpozijih, ob dnevu igralca, s Prešernove proslave).