Snovalci televizijskega šova Big brother so zagotovo poznali to Sartrovo besedilo, saj je izvirna ideja−zakleniti nekaj osebnostno nekompatibilnih ljudi v sobo in jih pustiti, da se medsebojno žalijo, ponižujejo in razgaljajo − pravzaprav njegova. Seveda pa je Sartre radikalnejši, kot sodobna šov mašinerija. V sobo brez izhoda zapre strahopetnega prešuštnika Jospeha Garcina z dvema ženskama. Najprej se mu pridruži Ines, manipulativna, lezbična poštna uradnica, ki se ne sramuje svoij zlih dejanj. Za njo pride še Estelle, dama iz visoke družbe, ki je tudi prevarala svojega ostarelega soproga in pri tem še zanosila. Dojenčka je potem utopila, kar je pognalo njenega ljubimca v samomor. Vsake toliko časa se na vratih pojavi strežaj, brez imena in brez vek.

In zakaj je Sartre bolj radikalen: Garcin, Ines in Estelle so mrtvi. Drug z drugim bojo ostali za vse večne čase in ker ničesar več ne morejo spremeniti, bojo drug drugemu grenili neskončnost. Tudi nagarde ni. Je samo spoznanje, da smo samo tisto, kar smo iz sebe naredili. Naše odločitve in dejanja so tvarina naše osebnosti in življenja. Temu ni mogoče ubežati.