Sumljiva oseba

Manjša slovenska občina. Ko lokalni policijski načelnik in občinski svetnik Vlado Jakšič izve, da na skrivni sestanek z njegovo ne več rosno mlado hčerko prihaja mladi tenorist iz Ljubljane, hkrati pa ga z ministrstva za notranje zadeve obvestijo, da so na območju njegove občine zaznali osebo, osumljeno povezav z več evropskimi celicami, ki se ukvarjajo s terorizmom in pranjem denarja, se znajde pred težko nalogo: kako hčeri izbiti iz glave tenorista in jo omožiti s policijskim inšpektorjem Draganom in kako čim prej izslediti in aretirati sumljivo osebo ter si s tem pri ministru zagotoviti napredovanje. 

In ker ima varnost države prednost pred domačimi ljubezenskimi nevšečnostmi, se divji lov na sumljivo osebo, mladeniča, ki so ga odkrili v edinem hotelu v občini, kmalu konča.

Toda kaj je hujšega kot to, da v goreči želji ujeti osumljenca (ki ga dejansko zgrabi sobarica, in ne Jakšič), ujamejo kar hčerinega ljubimca, tenorista? Kaj je hujšega kot to, da je Jakšič že pred zaslišanjem sporočil ministru, da je osumljenec vse priznal, medtem pa so z ministrstva že sporočili, da so sumljivo osebo našli v sosednji občini …

Sumljiva oseba je Nušićeva zgodnja komedija in danes velja za eno njegovih izvirnejših in najboljših satiričnih komedij. V njej se je, tako kot tudi v poznejših komedijah, ukvarjal s temo oblasti, ki jo v Sumljivi osebi predstavlja skorumpiran in zbirokratiziran policijski aparat, ki je v času njenega nastanka zrcalil policijsko avtokracijo obrenovićevskega režima. In ker vemo, da se zgodovina ponavlja in da uniforma tistemu, ki jo nosi, pogosto daje občutek moči, je prav, da to Nušićevio satiro po treh desetletjih in pol znova vrnemo na slovenske gledališke odre: tokrat v svežem prevodu vsestranskega ustvarjalca Jureta Karasa, ki je dogajanje komedije preselil na slovenska tla, in v režiji srbskega režiserja Kokana Mladenovića, ki se je z Nušićem srečal že večkrat, nazadnje pred letom dni, ko je v sarajevskem narodnem gledališču režiral Nušićevo komedijo Protekcija.