Florian Zeller
Oče
André je človek, ki ga preganjajo z vseh strani, zato se odloči, da tega ne bo več prenašal. Najprej mu neko dekle – »pomočnica«, ki je sploh ne potrebuje – ukrade najljubšo uro. Potem mu hči Anne, spletkarka, ki jo preveč skrbi, poskuša odvzeti stanovanje, prečudovito stanovanje, v katerem živi več kot trideset let in v katerem je še povsem sposoben živeti. Hči Elise, tista, ki jo ima pravzaprav rad … Kje je? Nikoli ga ne obišče. Annin mož – ali ljubimec – Pierre, s katerim se seli v London – ali ostaja v Parizu – Andréju grozi z nasiljem, če ne bo sodeloval, za povrh pa tujci nenehno prihajajo v Andréjevo stanovanje in mu govorijo, da so njegovi prijatelji in družina, mu pojasnjujejo, da ne živi več v svojem stanovanju. Ne glede na to, koliko je star, André ve, da je močen človek, človek z avtoriteto, in našel bo način, kako to potrditi. Sploh pa je še vedno vsega zmožen … Kajne?! Saj nima Alzheimerjeve bolezni, kajne?
Le Père, 2012
Predstava traja 1 uro in 30 minut in nima odmora.
Gostujoča predstava
Gostuje: Kamerni teatar 55, Sarajevo
Ustvarjalci
Režiser
Dino Mustafić
Dramaturginja
Željka Udovičić Pleština
Scenografka in kostumografka
Adisa Vatreš Selimović
Glasba
Irena Popović Dragović
Nastopajo
Vladimir Jurc
Maja Izetbegović
Dina Mušanović
Amar Selimović
Boris Ler
Nadine Mičić
Oče je globoka raziskava, kako živeti z demenco, dramaturška zagonetka, ki jo občinstvo nenehno sestavlja.
Besedilo s specifičnim dramskim jezikom provocira z žanrsko neopredeljivostjo, ki jo avtor slogovno uvršča od psihološkega trilerja preko melodrame do tragikomedije, pri tem pa duhovito in s humorjem razstavlja dogajalni prostor in čas. Občinstvo se znajde v strukturni zmedi, katera od različic dogajanja v ponavljajoči se dramski strukturi z absurdnimi zdrsi je tista prava. Zellerja odlikujeta preprostost in kontemplativnost: kdo je lastnik resnice? Tisti, katerih perspektiva je navidezno racionalna in urejena, ali tisti oziroma oče, ki živi v spremenjeni resničnosti, čigar okolje s sebičnimi »resnicami« omejuje prostor prestrašeni eksistenci pozabe spomina. To pri vsakomur vzbuja strah, v katerem se zrcali naš lastni jaz.
Drama Oče je tretji del Zellerjeve trilogije, ki smo jo uprizorili v Kamernem teatru 55. Hkrati je to Zellerjevo najbolj nagrajevano delo, avtorja pa je britanski Guardian razglasil za »najvznemirljivejšega dramatika našega časa«.
