»Vse se je že zgodilo.«

Zgodba o življenju in smrti govornika francoske revolucije, Jeana-Paula Marata, je že potekla. Revolucija se je zgodila in pustila akterje v skrajni intimi, izčrpane, odprte, prazne.

Predstava se sooča s stanjem »po«, po predstavi, po revoluciji, po prepiru, po ljubljenju. Nismo soočeni z zgodbo, temveč s posledicami, ki jih ima za like. Soočeni smo z liki, z ljudmi, v skrajnih stanjih; ko javnost vdira v intimo in jo onemogoča. Kako se na vdor v intimo odzovemo takrat, ko ne zmoremo govoriti? Do kakšne iskrenosti lahko pride v teh stanjih skrajne izčrpanosti? Kako na igralca deluje predstava, ki jo mora zaigrati po predstavi? Ko je že povedal zgodbo in jo mora znova oživiti? Kako nanj učinkuje trenutek, ko je iz varnosti postelje vržen na oder, pred ljudi, kjer mora imeti stališče, kjer mora biti odgovoren, do sebe, do drugih, do sveta?

Marat danes, ko velja, da spremembe niso več mogoče, da je bilo v politiki in umetnosti že vse videno, ni nekdo, ki bi z vizijo kljuboval svoji telesni nemoči: je nekdo, ki ga občutek odgovornosti in krivde do sveta paralizira; edino, ki še lahko živi revolucionarna vrenja, je njegovo telo – revolucija je možna le še kot intimni boj.

Soočeni smo z dvema paroma, katerih intimen odnos onemogoča revolucija. Maratov odnos s Simonne Evrard otežujejo želje ljudi, ki Marata zahtevajo na govorniškem odru, na poziciji voditelja, ki prevzema odgovornost za njihova dejanja. Hkrati pa obstaja šum tudi v odnosu med njima: njuno skrajno telesno stanje – njena nemost in njegova kožna bolezen – onemogoča najpreprostejšo komunikacijo.

Charlotte Corday in Jean Barbaroux – njun odnos je onemogočen zavoljo Barbarouxovega šibkega in Charlottinega odločnega značaja. Charlotte, Maratova morilka, potomka »vélikega« Corneilla, je – tako kot junakinje Corneillovih tragedij – napredna, osupljiva, ve, kaj hoče; navkljub strašnim političnim okoliščinam poseduje naravnost veličastno moč in upornost; ljubezensko razmerje z Barbarouxom zanika oziroma se z njim – ter hkrati s sabo –  ne želi soočiti. Ostaja dominantna zaradi jasne vizije umora Marata, ki ga čuti kot nujnost in odgovornost, s katero lahko odreši ljudi stanja terorja. Barbaroux, otrok aristokratov, se čuti neizpolnjenega – v revoluciji vidi možnost za preseg svojega porekla; vendar ni dovolj močen in odločen, da bi prenesel težo dejanj, ki jih revolucija zahteva.

Liki se opredeljujejo v odnosu do ciničnega in distanciranega Pripovedovalca, ki obvladuje zgodbo. Kako lahko lik upraviči svoj obstoj znotraj zgodbe in se umakne refleksiji? Kdaj je čas za smrt pripovedovalca?

Marat je nekakšen emblem za paradoksalno pozicijo javnega delovanja (vzorec, ki ga po njem ponavlja vrsta bolj ali manj brutalnih političnih figur) – kako določiti mejo med osebnim interesom posameznika, ki ga generira intimna frustracija, in željo po dejanskem skupnem dobrem? In: kdaj lahko intimna frustracija posameznika doprinese k skupnemu dobremu?

Danes, ko revolucija, kot vsaka alternativna gesta, postaja fetiš konvencije, ko je fetiš tudi upor – kako še čutiti iskren dialog, kje iskati iskreno stališče, ki ne bo le ponovitev; kje iskati preboj iz sedanjosti?

Prav takrat, ko se zdi, da sprememba ni mogoča, se lahko sploh zgodi. Revolucija se lahko zgodi šele takrat, ko ni mogoča. Predstava lahko naredi preboj šele takrat in tam, kjer se zdi, da preboj ni mogoč. Tudi ponovitev predstave ni samo ponovitev predstave.

Nič se še ni zgodilo.