Honoré de Balzac, začetnik realizma v evropski literaturi in neutrudni popisovalec svoje dobe, je bil velik ljubitelj gledališča, ki si je prizadeval preseči naivne lahkotne bulvarke tistega časa. Mercadet, njegova najuspešnejša igra, je zelo velikopotezno zastavljena komedija, ki podaja kruto resnično podobo sveta, v katerem je vse podrejeno enemu samemu cilju: kako se z vsemi sredstvi prikopati do (še več) denarja.

Dogajanje je postavljeno v leto 1839. Mercadet je bister in spreten predstavnik francoskega meščanskega razreda, ki se v želji po visokih dobičkih in družbenem uspehu nenehno loteva tveganih poslov. Z raznovrstnimi dvomljivimi mahinacijami se ves čas sprehaja po robu: bo propadel ali neznansko obogatel? Bolj ko se zdi položaj brezizhoden, tem bolj je domiseln, drzen in prekanjen. V svoji obsedenosti s finančnimi špekulacijami se kot hazarder spušča vse dlje: žonglira z milijoni, ki jih nima, ter investira, kalkulira in se zadolžuje na vseh koncih in krajih, medtem ko že več let zaman čaka na svojega družabnika, ki naj bi se z bogastvom vrnil iz tujine. Kot za šalo mu uspeva, da si pri nič manj pohlepnih upnikih, ki prihajajo terjat svoj denar, s spretnim besedičenjem in lažnimi obljubami izprosi odlog. Pa ne samo to – iz njih izvabi še dodatna posojila! Celo svojo hčer bi bil pripravljen omožiti z maziljenim bogatašem, da bi se rešil finančnih zadreg. Pa saj slepomišijo in taktizirajo tudi vsi drugi in domnevne resnice se druga za drugo izkazujejo za laž. Dolžnik laže svojim upnikom, služinčad laže svojim gospodarjem, zaljubljeni fant laže svoji izvoljenki … Največja laž, laž vseh laži, ki je postala gibalo sodobne družbe in brez katere si sodobne ekonomije sploh ne moremo zamišljati, pa je kredit. In laž je postala priročno sredstvo komuniciranja med ljudmi – nič ni bolj resničnega od laži. Laž je kredit za našo prihodnost.

 

Povzeto po članku Eve Mahkovic iz gledališkega lista uprizoritve

Danes se zdi, da je vrednost in definicija denarja vsak dan bolj predmet debate, igra Mercadet pa tako še posebej sodobna. Za božič 2017 je na primer kriptovaluta bitcoin (in z njo številne druge, čez noč so se namreč pojavljale nove in nove) poletela v neslutene višave. Tisti srečneži, ki so pred nekaj leti v to negotovo valuto vložili nekaj evrov, morda celo manj, so lahko čez noč postali milijonarji (obogateti iz nič, povsem v skladu z Mercadetovimi stremljenji). Kmalu v začetku 2018 so kriptovalute strmo padle. Čeprav se do danes še niso pobrale, njihova prihodnost za zdaj ostaja neznana. Kako lahko nekdo plačuje in trguje z nečim, kar je popoln konstrukt?

Kar pa seveda velja za sam koncept denarja, ki se skozi zgodovino vedno bolj odmika od vsakršne realne vrednosti (v kolikor se o realni vrednosti kadar koli sploh lahko govori). Na pragu skorajšnje druge ekonomske krize v desetih letih in v svetu, ki je (po Forbesu) poln self-made milijarderjev, starih pod 30 let, se zdi, da (milenijci) ves čas visimo na samem robu blaginje in luksuza. Če ne s pravočasnim vložkom v pravo kriptovaluto, pa z naslednjo veliko idejo, novo aplikacijo, ki bo obnorela svet. Vse, kar te loči od bogastva, je ena sama dobra misel. Zmagovalce od luzerjev loči samo korak. Menda.

Mariji Antoaneti je zgodovina (četudi menda po krivici) pripisala sporno izjavo, naj reveži jedo potico (brioš). Potice, brioša, makronov in penine seveda takrat nihče od revežev od blizu niti videl ni. Kot nakazuje privid blaginje razkošnega belega salona, ki raste iz precej bolj prozaične delovne sobe Mercadetovega stanovanja in se nadaljuje v popolno utopijo, danes potico lahko vidimo vsi. Potica je (če parafraziram Mercadeta) »možna, ne pa verjetna« prihodnost življenja v blaginji. Dokler ne dosežemo potice, pa jemo toast z avokadom. Ker se zdi, da smo tako potici malo bližje. Kajti najboljše šele pride. Če pa najboljše slučajno nikoli ne pride, smo se vmes vsaj začasno uspešno pretvarjali, kot da je že prišlo.

 

Povzeto po članku Ignaca Focka iz gledališkega lista uprizoritve

Balzacova dramatika – devet iger in osemnajst fragmentov – je danes predvsem kurioziteta ob robu vélikega romanesknega cikla, pa če nam je prav ali ne; Balzacu, to je treba poudariti, ni bilo. Njegovo čisto prvo delo je bil Cromwell (1820), tragedija v aleksandrincih, po kateri so mu toplo odsvetovali literarno kariero. Nasvet je k sreči preslišal, a tudi na svoje najzgodnejše ambicije ni pozabil, kajti slava romanopisca se nikoli ni mogla kosati s slavo dramatika, ki bi polnil pariške dvorane. Ideje o pisanju dramatike pa so se mu utrinjale še posebej zaradi dobičkonosnosti: žlahtno, domala šolsko komiko ponavljanja (»Brez dote!«) ustvarjajo novi in novi, pa nikdar izpeljani projekti; dokumentiranih je okrog sto. Uspešen dramski tekst bi mu namreč prinesel desetkrat toliko kot roman.

Balzac, ki si je de pred priimek postavil kar sam, je občudovaje aristokracijo posnemal njen življenjski slog: sprehajalna palica z zlatim glavičem, gurmanske pojedine, dragoceno pohištvo, nepremičnine, loža v operi; noblesse oblige. V hudih dolgovih se je prvič znašel v letih 1827–28, ko je propadla njegova tiskarna, in pred bankrotom sta ga rešili ljubica Laure de Berny ter njegova lastna mati. V tem času je izdal nenavadno knjižico Umetnost plačevanja dolgov in zadovoljevanja upnikov, ne da bi zapravili en su ali Priročnik o gospodarskem pravu za propadlega človeka (1827). Laži, prevare, izsiljevanje, blef, cel spisek teatralnih prijemov, čeprav se je sam posluževal predvsem enega, pisanja, ki pa ni bilo nič manj teatralno: od štirinajst do šestnajst ur dnevno ob pomoči kave iz posebnega aparata, njegovega lastnega izuma.

Leta 1837, že na vrhuncu slave, Balzac kupi posestvo Jardies v kraju Sèvres jugozahodno od Pariza, da bi si v vrtovih odpočil in v miru pisal. A namesto da bi se na podeželju skril pred upniki, si jih nakoplje še več. Z mislijo na vedno nove lukrativne posle – gojil bi ananas, pomarančevce in celo modre vrtnice, za kar francosko hortikulturno društvo ponuja 5.000 frankov – si izposoja in dolg zavaruje z avtorskimi pravicami za še nenastala dramska dela.

Vse upe polaga na dramo Vautrin, ki temelji na istoimenskem liku iz Človeške komedije. A ne le da je delo marca 1840 uprizorjeno mimo prepovedi cenzure, zdolgočaseno občinstvo bi po tretjem dejanju najraje odšlo, nakar v četrtem junak pride na oder kot mehiški vladar: v uniformi, s pričesko in zalizci pa je problematično podoben francoskemu kralju Ludviku Filipu I. Igro prepove sam minister za notranje zadeve, direktor gledališča razglasi stečaj, upniki pa se zgrnejo nad Balzaca, ki se zateče v Pariz, v hišo v 16. okrožju, kjer je danes njegov muzej. Posebnost: hiša ima dva izhoda in omogoča diskreten umik.

Ampak 10. maja 1840, še preden izterjevalci na jesen izpraznijo Jardies, Balzac zaupa Evi Hanski, da piše novo igro: »O človeku in njegovih bitkah z upniki, o zvijačah, ki se jih poslužuje, da bi se izvil iz njihovih krempljev. Upam, da bom tokrat doživel uspeh in hkrati zadostil literarnim zahtevam.« Naslov: Poslovni človek. Besedilo poleti prebira in celo uprizarja prijateljem; tedaj navzoči Théophile Gautier se spominja njegovega igralskega talenta, Balzac pa se Hanski še leta kasneje hvali, v kakšen krohot je spravil igralce, ki naj bi prevzeli vloge. Malo (in pozitivno) pa vseeno preseneča, da je v teh biografskih okoliščinah nastala komedija.

Gledališče Comédie-Française jo je leta 1848 sprejelo, kar je Balzaca navdalo z upi in zanosom; upravičeno, kajti konec prejšnjega leta so njegovi dolgovi, najvišji dotlej, znašali 217.248 frankov. »Postati hočem dobavitelj bulvarskih gledališč […] in zaslužiti mnogo denarcev,« je aprila napisal Hanski. Toda uprizoritev je bila zaradi revolucionarnih dogodkov prestavljena in septembra, ko je bil Balzac že na poti v Rusijo k bodoči ženi, sta bila natisnjena le dva izvoda besedila. Pod naslovom Mercadet je premiero dočakalo skoraj točno eno leto po pisateljevi smrti, avgusta 1851. Uspeh je bil izjemen.

 

V predstavi je uporabljen navedek iz igre Samuela Becketta Čakajoč Godota v prevodu Aleša Bergerja.
Zahvaljujemo se salonu Jože Murkovič Interierji.