Zmaj

Vitez Lancelot se na svojem popotovanju ustavi v mestu, v katerem že štiristo let vlada strašen troglavi zmaj, neusmiljen izkoriščevalec in oblastnik, ki si vsako leto izbere novo dekle in jo požre. Meščani kljub temu vdano sprejemajo njegovo tiranijo. Že dvesto let se zmaju nihče ni odkrito postavil po robu, nekateri pa ga celo občudujejo. Junaški in dobrosrčni Lancelot si želi mesto osvoboditi, zato zmaja pozove na dvoboj. Da bi se izzivalca znebil še pred spopadom, se zmaj zateče k različnim zvijačam, brezsramno goljufa, podkupuje, izsiljuje in napeljuje k umoru. Lancelot se čudi, da ga celo meščani z županom na čelu odvračajo od tega, da bi jih rešil nadloge. Nazadnje vitez zmaja vendarle premaga in mesto je rešeno. Ko pa se Lancelot čez eno leto vrne, osupel ugotovi, da se v mestu ni spremenilo skoraj nič. Na položaj tirana se je v tem času povzpel nekdanji župan, ki zdaj celo razglaša, kako je sam pokončal zmaja, za novega župana pa je imenoval svojega sina. Lancelot se zave, da je zmajeva vladavina za seboj pustila izprijene duše in da bi bilo za resnično svobodo treba ubiti zmaja v vsakem posamezniku posebej.

Jevgenij Švarc (1896–1958), sovjetski pisatelj in dramatik, je bil oster nasprotnik avtokratskega režima Sovjetske zveze. Politično satiro Zmaj, postavljeno v okvir pravljice, je napisal leta 1944, vendar je bilo uprizarjanje takoj po premieri prepovedano. Igra je bila znova uprizorjena šele leta 1962, skoraj deset let po Stalinovi smrti. Švarc z ironijo in sarkazmom, metaforami in duhovitimi domislicami v nizu absurdno komičnih situacij kritizira metode vladanja v totalitarizmu – uveljavljanje moči, popoln nadzor in zatiranje vsakršne drugačnosti. Neprizanesljiv pa je tudi do apatičnosti ljudi, ki se vsemu temu uklanjajo. Dandanes, v času ponovnega vzpona radikalne desnice, eskalacije totalitarističnih idej in vedno večje koncentracije kapitala v svetu, je besedilo Zmaj spet aktualno in sproža številna relevantna vprašanja. Za uprizoritev bomo uporabili novejši prevod in priredbo ameriškega profesorja Laurencea Senelicka, velikega poznavalca ruske književnosti, še posebej dramatike.

Režiserka Nela Vitošević (1984) je ena najopaznejših predstavnic srednje generacije makedonskih gledaliških ustvarjalcev. Slovensko gledališko občinstvo jo je spoznalo leta 2022 na festivalu Ruta, na katerem se je predstavila z uprizoritvijo Moj mož Rumene Bužarovske v izvedbi Dramskega gledališča Skopje. V tej uprizoritvi je na svež in osebno angažiran način obravnavala nevralgične točke patriarhata. S podobno temo se je ukvarjala tudi leta 2023, ko je v MGL s sodobnim pristopom režirala odmevno Ibsenovo dramo Nora.