Zmaj

Jevgenij Švarc (1896–1958), sovjetski pisatelj in dramatik, je bil oster nasprotnik avtokratskega režima Sovjetske zveze. Politično satiro Zmaj, postavljeno v okvir pravljice, je napisal leta 1944, vendar je bilo uprizarjanje takoj po premieri prepovedano. Igra je bila znova uprizorjena šele leta 1962, skoraj deset let po Stalinovi smrti. Švarc z ironijo in sarkazmom, metaforami in duhovitimi domislicami v nizu absurdno komičnih situacij kritizira metode vladanja v totalitarizmu – uveljavljanje moči, popoln nadzor in zatiranje vsakršne drugačnosti. Neprizanesljiv pa je tudi do apatičnosti ljudi, ki se vsemu temu uklanjajo. Dandanes, v času ponovnega vzpona radikalne desnice, eskalacije totalitarističnih idej in vedno večje koncentracije kapitala v svetu, je besedilo Zmaj spet aktualno in sproža številna relevantna vprašanja. Za uprizoritev smo uporabili novejši prevod Boštjana Gorenca in priredbo ameriškega profesorja Laurencea Senelicka, velikega poznavalca ruske književnosti, še posebej dramatike.

Režiserka Nela Vitošević (1984) je ena najopaznejših predstavnic srednje generacije makedonskih gledaliških ustvarjalcev. Slovensko gledališko občinstvo jo je spoznalo leta 2022 na festivalu Ruta, na katerem se je predstavila z uprizoritvijo Moj mož Rumene Bužarovske v izvedbi Dramskega gledališča Skopje. V tej uprizoritvi je na svež in osebno angažiran način obravnavala nevralgične točke patriarhata. S podobno temo se je ukvarjala tudi leta 2023, ko je v MGL s sodobnim pristopom režirala odmevno Ibsenovo dramo Nora.

»Zmaj v sodobnem kontekstu učinkuje kot ostra alegorija o vztrajnosti avtoritarizma in iluziji osvoboditve. Čeprav je bil sprva napisan kot prikrita kritika totalitarnih režimov, danes deluje kot komentar o tem, kako družbe ponotranjijo zatiranje – torej kako ›zmaj‹ živi v mislih, navadah in kompromisih ljudi. Ostaja aktualen v času, ko populizem, dezinformacije in politična apatija omogočajo, da se ›zmaji‹ pojavijo v novih preoblekah. Švarčeva kombinacija pravljične strukture in mračne satire je močan opomin, da za zmago nad tiranijo ni dovolj le pogum, temveč tudi kulturna, institucionalna in psihološka preobrazba,« je zapisala režiserka Nela Vitošević.

Nina Kuclar Stiković: (R)evolucija duš

Jevgenij Švarc je Zmaja napisal leta 1944, ko je zaradi obleganja Leningrada mesto zapustil in bival v Aziji. Čeprav je besedilo sestavljeno iz treh dejanj, je v resnici izrazito dvodelno: v prvem delu mestu vlada Zmaj, v drugem bivši župan, novi predsednik. Zelo očitna je paralela med dvodelnostjo drame ter zgodovinskimi dejstvi ruske vladavine. Prvi del, ko mestu vlada Zmaj, je sinonim za Rusko carstvo, ki ima svoje začetke v letu 1547, in Ruski imperij, ki leta 1721 nasledi carstvo vse do boljševiške revolucije leta 1917. Ni naključje, da v prvem dejanju od Mačka izvemo, da Zmaj v tem mestu biva ravno štiristo let. Ravno tako verjetno ni naključje, da vitez Lancelot v prvem dejanju pove, da je vpoklican v službo rešitelja preko Knjige pritožb.

Lancelot premaga Zmaja, a izgine tudi sam, tako da je mesto prepuščeno novemu vodji – prejšnjemu županu, ki se v novi ureditvi mesta oziroma države poimenuje predsednik. Bolj ali manj pa vse ostane enako. Če bi Zmaj Elzo odnesel v svojo jamo in jo zaužil, je tokrat dana Predsedniku v zakon. Poskus Lancelotove dolgoročne osvoboditve meščanov ne uspe; revolucija se sesede sama vase, žensko življenje, zreducirano na žensko telo, pa se vrača oziroma ostaja v rokah vladajočega. Tretje dejanje, ko Predsednik nasledi Zmaja, je mogoče brati kot obdobje po ruskemu carstvu in imperiju, v zgodovinskem sosledju kot Leninovo ali Stalinovo vladavino.

Švarc je bil znan kot ostri nasprotnik Stalinovega režima in nikoli ni dočakal Zmajeve krstne uprizoritve, saj je umrl leta 1958. Po letu 1962 so sledile uprizoritve tako v Sovjetski zvezi kot na Zahodu, delo pa je dobilo tudi več filmskih različic. Pri nas je bil Zmaj uprizorjen trikrat: prvič leta 1976 v režiji Mileta Koruna v Slovenskem mladinskem gledališču, nato leta 1990 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje v režiji Igorja Stranskyja, leta 2014 pa je besedilo v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica na oder postavil Dino Mustafić. Z našo uprizoritvijo je prvič na oder postavljena različica Zmaja, ki temelji na angleškem prevodu in priredbi Laurencea Senelicka, v slovenščino pa ga je za našo uprizoritev prevedel Boštjan Gorenc.

Dobrih osemdeset let po nastanku drame sva se z režiserko in soavtorico priredbe Nelo Vitošević pri ljubljanski uprizoritvi odločili, da v naši interpretaciji in priredbi ostajamo blizu univerzalnim motivom besedila ter se oddaljimo od specifike paralelizmov z rusko zgodovino. V središču tako ostaja kritika totalitarnega režima, položaj ljudstva oziroma slehernika v tovrstni ureditvi ter vprašanje brezizhodnosti oziroma možnosti alternative.

V priredbi so zato uvedene štiri ključne spremembe, med njimi vpeljava prisotnosti meščanov že v prvem dejanju, kjer kot zvesto ljudstvo podpirajo svojega vodjo in ne dvomijo o pravilnosti njegovega ravnanja, saj konec koncev živijo v režimu, v katerem so živeli njihovi očetje, dedje in pradedje.

Druga ključna sprememba je transformacija likov moškega spola v ženski spol. Švarčev Maček tako postane Mačka, Šarleman, Elzin oče, pa postane Šarlemanka, Elzina sestra. Posledično nastane družinska celica treh žensk – Elze, Šarlemanke in Mačke –, ki se kolektivno postavijo po robu patriarhalni formi drame, na koncu pa tudi patriarhalni vsebini. Tretja sprememba, ki sovpada z drugo, je, da v tretjem dejanju, namesto da bi Lancelot ponovno rešil Elzo, tokrat pred Predsednikom, Elza reši sebe in poskuša rešiti tudi mesto.

Četrta ključna sprememba je izpostavitev Mačke kot pripovedovalke. Drama je v osnovi hibridnega značaja; eden izmed žanrov, ki jo tvori, je tudi pravljica, kar je značilno za Švarčevo pisavo, ki navdih jemlje v ruski skazki. Naša Mačka prevzame funkcijo pripovedovalke skozi celoto, prav tako pa združuje še nekaj drugih funkcij, ki jih sicer opravljajo liki, ki smo jih v priredbi skrčili. Zaradi vpeljave treh aktivnejših ženskih likov se naš Zmaj ne konča z junaškim dejanjem viteza, temveč z junaškim dejanjem ženskega kolektiva.

 Zmaj je satirična igra, ki vsebuje politični komentar, a poleg tega, da govori o sistemu, še več pove o ljudeh, ki živijo v njem. Z razširitvijo zbora, ki cilja na poistovetenje z občinstvom, so v središču prodane duše posameznikov, vdanih v usodo.