Trojanke

Opustošeno mesto gori. V plamenih izginejo vse sledi, ki so jih v njem pustili prebivalci. Kako začeti znova, ko od življenja, ki si ga živel, ne ostane nič? Ko ne moreš več prepoznati mesta, v katerem si odraščal, ker je izgubilo vse stavbe, ulice, parke? Kaj se zgodi, ko mesta ni več, in kaj se dogaja z življenjem, ki je v njem še ostalo?

Na pogorišču Troje se s kraljico Hekabo na čelu zberejo preživeli: otroci, ženske, poraženci. Hekaba, Andromaha, Kasandra in druge so razpete med izgubo ljubljenih in lastno negotovo prihodnostjo. Čakajo razsodbo zmagovalcev, ki bodo z žrebom odločili o njihovih usodah: komu bodo postale sužnje, kje bodo živele in ali bodo sploh še kdaj svobodne.

Evripid je zadnji od treh velikih starogrških tragedov. V primerjavi z Ajshilom in Sofoklejem velja za modernejšega, saj se njegove igre bolj osredotočajo na notranje doživljanje svojih junakinj in junakov. Mlada režiserka Maruša Sirc napoveduje uprizoritev Trojank, ki izhaja iz dejstva, da so prek mita o trojanski vojni kontekstualizirale takratno peloponeško vojno in pokazale njeno zamolčano stran, ki je bila iz herojskih poročanj o zmagovalcih pogosto izpuščena.

Ukvarjala se bo s položajem žensk in otrok v vojni, ki po njenem koncu pogosto prevzamejo vlogo nosilcev »ozdravitve sveta«, čeprav za njegov razpad niso bili odgovorni. Obenem bo preizpraševala zgodovinski narativ vojn, ki rade okronajo herojskega zmagovalca, pri tem pa pozabijo na resnične posledice, ki jih čutijo še številne generacije, ki z vojno niso imele neposredne izkušnje.

Danes ob branju ne moremo mimo srhljivih podobnosti med grozotami, ki so jih doživljale Trojanke, in podobami iz Gaze, Ukrajine, Sirije in Irana, ki jih spremljamo vsak dan. Ustvarjalna ekipa zato v fazi predpriprav išče aktualno dramatiko z današnjih vojnih območij, ki ji bo v uprizoritvenem procesu predstavljala nenehno vzporednico z antičnim materialom.

Maruša Sirc (2001) je magistrska študentka gledališke režije na UL AGRFT. Za režijo diplomske produkcije Kako jemati njeno življenje (poskusi) je prejela akademijsko Prešernovo nagrado in zlatolasko, produkcija pa je bila nagrajena še z zlatolaskama za kolektivno igro in scenografijo. Leta 2023 je v okviru projekta Face Discrimination pripravila snovalni projekt Kaj pa z Rdečo Kapico?. Med letoma 2022 in 2024 je bila urednica revije Adept, prek programa Erasmus+ pa je opravila desetmesečno prakso v transdisciplinarnem umetniškem centru Das LOT na Dunaju.