Tramvaj Poželenje

Tramvaj Poželenje je dramsko besedilo, ki ga je literarna veda skoraj takoj po nastanku uvrstila med klasike, s čimer je verjetno povzročila, da je takrat sodobno delo postalo brezčasno in odprto za prepoznavo tukaj in zdaj. Tennessee Williams je že leta 1948 za to dramo prejel Pulitzerjevo nagrado, prvo od kar treh. Njen odrski uspeh je zagotovil režiser Elia Kazan, ki je nekaj let pozneje po dramski predlogi posnel tudi kultni film. V Tramvaju Poželenje Williams glasno spregovori o temah, ki so ga mučile, o slabostih, ki so bile sestavni del njegovega življenja: o duševni nestabilnosti, homoseksualnosti in alkoholizmu. Prav ta, od Čehova podedovana vztrajnost je omogočila, da posamično, če ga mojstrski pisec natančno izriše, postane univerzalno in naš skupni problem.

Zaradi svoje osredinjenosti na razkrivanje stanj človeške duše ter na intimne drame protagonistov in njihove čustvene pretrese ostaja delo relevantno v vsakem obdobju, tudi v našem.

Danes se vsi še toliko bolj zavedamo obdobja sprememb, ki nas je, kot za to zgodovina vedno spretno poskrbi, ujelo nepripravljene. V teh kaotičnih razmerah se naš vozni red spremeni v paniko in nered. Konflikt med starim in novim se kaže predvsem kot spopad dveh svetovnih nazorov. Ali imamo pravico verjeti, da je iluzija lahko sestavni del življenja? Da je v tem svetu, ki se odpoveduje čustvom in se jih sramuje, še vedno nekaj prostora za ljubezen? Naše iluzije so nam bile odvzete, potreba po »pobegu iz realnosti, v kateri se ne počutimo udobno«, pa onemogočena. A kot pravi Pisatelj: »Ljudje laže prebolijo, če jim odvzameš denar kot pa iluzije«.