Sin, mama in oče sedijo za mizo in dolgo molčijo

Ivor Martinić je eden najvidnejših sodobnih hrvaških dramatikov, znan po izjemnem občutku za intimne odnose, tišine in neizrečeno. Za svoja besedila je prejel več pomembnih nagrad, med drugim nagrado Marin Držić in priznanja na festivalu Sterijevo pozorje. Slovensko občinstvo ga dobro pozna po uspešnih uprizoritvah v MGL (Drama o Mirjani in tistih okrog nje, Ko je otrok bil otrok in Le zaljubiti se ne smemo), v katerih je prepoznalo odlike njegovega sloga: nežno, a hkrati ostro seciranje družinskih in partnerskih odnosov ter igralsko hvaležne situacije, ki razkrivajo notranjo krhkost sodobnega človeka. Takšno je tudi njegovo najnovejše besedilo.

Ko sta starša, zdaj že upokojenca, izpolnjevala uradni vladni vprašalnik, sta na 10. vprašanje, ki se je glasilo »Koga od svojih otrok bi izbrali, če bi zaradi nuklearnega napada in pomanjkanja prostora v atomskem zaklonišču lahko obdržali samo enega?«, odgovorila, da bi v tem primeru rešila svojega najmlajšega sina, ki je sicer res alkoholik, a je zelo topel in čustven človek. Njuna hči, po poklicu zdravnica, njuno odločitev sprejme stoično, saj statistične analize kažejo, da se starši po navadi odrečejo prav hčeram, medtem ko najstarejšega sina, uspešnega znanstvenika, njuna izbira prizadene. Ko užaljeni sin obišče svoja starša, ga mati, ki spretno vijuga med napadi in obrambo, zasuje z očitki o njegovi domnevni brezbrižnosti, oholosti in samozadostnosti, pri čemer oče doda, da je navsezadnje naloga nuklearne družine zaščititi najšibkejše, saj se uspešni potomci lahko znajdejo sami.

Ta družinska drama je stkana iz gostih dialogov, ki ves čas nihajo med ostrimi prepiri in bežnimi spravami, med neuresničenimi pričakovanji in trpkimi razočaranji, med ujetništvom v preteklosti in tesnobo apokaliptične sedanjosti. Edini, ki ostaja zavit v skrivnostni molk, je ljubljenec obeh staršev, ki ga nikoli ne ugledamo, kajti v dramatiki Ivorja Martinića besede in situacije ne služijo zgolj temu, da razprejo konflikt, temveč tudi iskanju tistega zamolčanega, nebesednega in neizgovorljivega jedra, ki sproža vse konflikte.

Alen Jelen je gledališki in radijski ustvarjalec, znan po občutljivem vodenju igralk in igralcev ter natančnem dramaturškem uvidu. Prejel je več nagrad tako za uprizoritve kot tudi za radijske igre, ki jih ustvarja z izjemnim posluhom za ritem, glas in notranje pokrajine likov. Prav zato Martinićeva drama odpira idealen prostor za njegovo poetiko.