Saloma

Oscar Wilde – izjemno izobražen, duhovit in razvpit londonski dandy, ki je glasno prisegal na dekadenco, kozer, ki je z ironijo švrkal zlaganost viktorijanske družbe in bil tudi zaradi tega izjemno zaželen gost v vseh londonskih salonih – je v času svojega življenja doživel strmoglavljenje iz ozvezdja mednarodne slave v globel javne sramote, nato v ječo s prisilnim delom in nazadnje, ko je bil že ves bolehen in duševno zlomljen, še v dirigirano pozabo. Vse to samo zato, ker je bil homoseksualec. Viktorijanska družba je v imenu spodobnosti neusmiljeno črtila vse druge oblike ljubezni, častila patriarhalno družino ter spolno vzdržnost in sramežljivost nalagala predvsem ženskam. Zato je Herodiadina hči Saloma med vsemi Wildovimi junakinjami najbolj uporniška, svojeglava in nepredvidljiva.

Saloma pobegne od slavnostne mize, za katero njen očim Herod Antipa gosti velikaše, da bi se izognila njegovim poželjivim pogledom. Zunaj, ob starem vodnjaku,
v katerem je zaprt prerok Johanaan (Janez Krstnik), sreča služabnika Narabota, ki je skrivoma zaljubljen vanjo. Prav on Salomi izpolni željo, da spozna skrivnostnega jetnika. Ko Saloma zagleda preroka, ki neumorno kliče božji srd in jezo nad razuzdane grešnike, jo ta tako prevzame, da se vanj zaljubi in ga želi poljubiti. Johanaan jo z gnusom zavrne in se umakne nazaj v vodnjak.

Medtem Herod v palači pogreši svojo lepo pastorko in se kljub svarečemu godrnjanju svoje nove soproge Herodiade poda za njo. Gostija se preseli iz notranjosti pod nočno nebo, kjer Herod ob glasnem zmerjanju preroka vidi in sliši sama slaba znamenja, kar pa ga ne odvrne od tega, da Salome ne bi zaprosil, naj zapleše svoj sloviti ples sedmih tančic, in ji za nagrado obljubi, kar koli si bo zaželela. Saloma po plesu zahteva prerokovo glavo in s to svojo željo s presečišča erosa in tanatosa trči ob družbeni red in s tem tudi ob ustroj sveta.

Delo bo režiral srbski režiser Miloš Lolić, ki je po študiju v Beogradu hitro postal prepoznaven tako v južno-
slovanski gledališki regiji kakor tudi v nemško govorečem prostoru. V Sloveniji in tujini je ustvaril vrsto odmevnih uprizoritev, v MGL Ionescovo komedijo Jacques ali Podrejenost in Krleževo dramo Adam in Eva. Lolić je znan po sodobnih, izrazito interpretativnih pristopih k dramskim besedilom, v katerih podrobno analizira in prikazuje skriti razpad ideološke podstati ustroja našega bivanja. Za svoje delo je prejel vrsto mednarodnih nagrad – od Borštnikove do avstrijske nacionalne nagrade nestroy in nagrade Dorothee Neff.