Ivan Cankar
Romantične duše
Kratek opis
Odvetnik in državni poslanec Mlakar je politični veljak, ki brezobzirno tepta svoje nasprotnike ter dela predvsem za lastno korist in zabavo, dobro naroda pa mu je zadnja briga. Proti njemu se oblikuje politična struja pod Delakovim vodstvom. Mlakar živi sebično in razuzdano življenje, z ljubico Olgo ga povezuje le telesnost. Ko pa spozna Pavlo, čisto in krhko dekle, se nesmrtno zaljubi v njeno dušo in se povsem spremeni. Pod Pavlinim vplivom nenadoma zahrepeni po tem, da bi postal boljši človek. Zaradi notranje preobrazbe zapusti politični boj. Drugi ga ne prepoznajo več in ga označijo za romantično dušo. Nekega dne pa Pavla v zmotnem prepričanju, da jo čaka boljše in lepše življenje, pobegne z Mlakarjevim sodelavcem Strnenom. Mlakar je razočaran in izdan, zato se vrne v politični boj in v njem na koncu zmaga. Ko pa se Pavla strta in bolehna vrne domov, Mlakarju ni več mar za zmago na volitvah. Politični mlini in zakulisne spletke sicer delujejo naprej, toda Mlakarja nič več ne zadržuje. Pripravljen, da se bo Pavli do konca nesebično razdajal, odide k njej, njuni duši pa se še pred njeno smrtjo združita v pristni ljubezni.
Romantične duše, 1897
Drama
Premiera: 20. oktober 2026
Predstava traja 2 uri in 10 minut in ima 1 odmor.
Ustvarjalci
Režiserka
Maša Pelko
Dramaturginja
Eva Mahkovic
Scenograf
Dorian Šilec Petek
Kostumografka
Tina Bonča Knific
Avtorica glasbe
Mateja Starič
Svetovalka za gib
Vita Osojnik
Lektor
Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe
Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka
Matija Zajc
Asistent režiserke (študijsko)
Lucas Carboni Kopše
Asistentka scenografa
Sara Kastelic
Nastopajo
Dr. Mlakar
Dr. Strnen
Pavla Zarnik
Olga
Dr. Delak
Mak, profesor
Ana Mak
Vrančič, notar
Matilda Vrančič
Julita Kropec k. g.
Frole, urednik
Ivanka Vrančič
Brina Rakun AGRFT
To je torej jedro vašega programa, ki ga mislite jutri razvijati na shodu?
Ivan Cankar (1876–1918) je Romantične duše, svoj dramski prvenec, napisal leta 1897. Stroka igri sprva ni bila naklonjena, zato je do krstne uprizoritve prišlo šele leta 1922, po avtorjevi smrti. Igra vsebuje prvine satire, meščanske drame in tragedije. Cankar se v njej sicer posveča idealni ljubezni, obenem pa že riše družbeno in politično realnost v Sloveniji. V igri se pojavljajo motivi, kot sta hrepenenje in volja do moči, ter teme, kot so izdajstvo, beg in konflikt med dobrim in zlim, ki jih Cankar obravnava tudi v poznejših delih. Tako kot v nekaterih drugih njegovih igrah imamo tudi v Romantičnih dušah pred seboj junaka, ki se zaradi svoje samosvojosti znajde v konfliktu z okoljem. Kljub tragičnosti njegove usode pa igra ni pesimistična; ostajata volja in vera v prihodnost – vera v človeka in v možnost nastanka boljšega sveta.
In takó mirno govoriš, ko mi daješ slovó, ko me pehaš od sebe?
Uveljavljena režiserka Maša Pelko (1992) v MGL režira prvič, sicer pa je sodelovala že s številnimi slovenskimi gledališči. Odmevne so bile njene uprizoritve Oblast teme L. N. Tolstoja (2023), Pet vrst tišine S. Stephenson (2023), Dan, ko jaz ni bil več jaz R. Schimmelpfenniga (2023) in ≈ [približno enako kot] J. H. Khemirija (2025). Prejela je tri študentske nagrade zlatolaska: za produkciji Igrajte tumor v glavi! D. Jovanovića (2017) in Zimska pravljica W. Shakespeara (2018) ter za krstno uprizoritev besedila D. Pešuta Stadion Olympia (2019). Leta 2018 je za svojo izvirno dramo Kraljevi otroci prejela Grumovo nagrado za najboljšo mlado dramatičarko.
Beseda režiserke
Režijski in dramaturški premislek ob uprizoritvi Cankarjevih Romantičnih duš se osredotoča na vprašanje pogleda, ki določa, kako beremo in uprizarjamo klasična besedila. Kaj se zgodi, če zorni kot pripovedovanja – brez poseganja v kanonsko besedilo – premaknemo k ženskim protagonistkam, ki so bile doslej predvsem predmet projekcije? Nadalje: kdo določa naš pogled in kaj ta razkriva o družbi, razmerjih moči in hierarhijah, ki iz njih izhajajo? Kakšna ideologija usmerja pogled in naracijo? Kdo ustvarja svet, v katerem se znajdejo cankarjanske protagonistke in protagonisti? Kaj je politika pogleda, kaj je politika odnosov in kaj konkretno pomeni, da je »moški opazovalec, ženska pa opazovana«? Še konkretneje: kaj se zgodi z vsebino in uprizoritvijo, ko se teh perspektiv zavemo?
Bojim se, da se me nisi oklenila iz ljubezni, – da ne hrepeniš po meni, temveč samó po drugem zraku, po drugih obrazih, po drugem svetu, ki morda ni tak, kakršnega gledaš v svoji nemirni duši.
Iz članka v gledališkem listu
Eva Mahkovic Razpravljati znamenita vprašanja vs. sanjati o lilijah
Cankar Romantične duše napiše ne samo kot tekst dveh osi, realnosti horizontale in možnosti vertikale, ampak tudi kot tekst dveh planov: prvega (moških) in drugega (žensk). Kot je pogosto pri drugih Cankarjevih dramskih tekstih, so tudi v Romantičnih dušah ženski liki zanemarjeni. Zdi se, da so tam zato, ker svet, ki ga živimo, poleg moških pač naseljujejo tudi drugi spoli, ki potrebujejo neko zasilno reprezentacijo. Ženske so matere, generične soproge, prijateljice in sogovornice. Med seboj se pogovarjajo neobvezno ali služijo kot sredstvo za razvoj zgodbe. O njihovih osebnostih lahko le ugibamo. Njihova življenja so izrazito drugi plan: prisotne so, ampak zgolj zato, da so. So kot prazna pokrajina, ozadje na sliki meščanskega salona, okras, tišina.
Vse to se sliši slabo. Zdi se, da je feministično branje takega besedila, branje z ženske perspektive (ali vsaj z upoštevanjem nje), brez konkretnega dodajanja besed težko ali nemogoče. Seveda je tekst vedno mogoče dopisati, vendar pa vedno obstaja tudi nevarnost, da ga s tem vržemo iz ravnotežja. Na srečo gledališče ne operira samo z besedo, ampak tudi z drugimi uprizoritvenimi sredstvi. Opolnomočenje, ali bolje rečeno, upoštevanje drugega plana lahko dosežemo tudi brez dodajanja besed. Kdo sme vzeti besedilo genija in drugi plan preobraziti v prvi plan?
