Romantične duše

Odvetnik in državni poslanec Mlakar je politični veljak, ki brezobzirno tepta svoje nasprotnike ter dela predvsem za lastno korist in zabavo, dobro naroda pa mu je zadnja briga. Proti njemu se oblikuje nasprotna politična struja pod vodstvom Delaka. Mlakar živi sebično in razuzdano življenje, z ljubico Olgo ga povezuje le telesnost. Ko pa spozna Pavlo, čisto in krhko dekle, se nesmrtno zaljubi v njeno dušo in se povsem spremeni. Pavla vpliva nanj tako, da nenadoma zahrepeni po tem, da bi postal boljši človek. Zapusti politični boj, saj se je spremenila njegova notranjost. Drugi ga ne prepoznajo več in ga imenujejo romantična duša. Nekega dne pa Pavla v zmotni misli, da jo čaka boljše in lepše življenje, pobegne z Mlakarjevim sodelavcem Strnenom. Mlakar je razočaran in izdan, zato se vrne v politični boj in v njem na koncu zmaga. Ko pa se Pavla strta in bolehna vrne domov, Mlakarju ni več mar za zmago na volitvah. Politični mlini in zakulisne spletke sicer delujejo naprej, toda Mlakarja nič več ne ustavi. Pripravljen, da se bo Pavli do konca nesebično razdajal, odide k njej in njuni duši se še pred njeno smrtjo združita v pristni ljubezni.

Ivan Cankar (1876–1918) je Romantične duše, svoj dramski prvenec, napisal leta 1897. Stroka igri sprva ni bila naklonjena, zato je bila krstna uprizoritev šele leta 1922, po avtorjevi smrti. Igra vsebuje prvine satire, meščanske drame in tragedije. Cankar se v njej sicer posveča idealni ljubezni, obenem pa že riše družbeno in politično realnost v Sloveniji. Prisotni so motivi, kot sta hrepenenje in volja do moči, ter teme, kot so izdajstvo, beg in konflikt med dobrim in zlim, ki jih Cankar obravnava tudi pozneje. Tako kot v nekaterih drugih njegovih igrah imamo tudi v Romantičnih dušah pred seboj junaka, ki se zaradi svoje samosvojosti znajde v konfliktu z okolico. Kljub tragičnosti njegove usode pa igra ni pesimistična; ostajata volja in vera v prihodnost – vera v človeka in v možnost nastanka boljšega sveta.

Uveljavljena režiserka Maša Pelko (1992) bo v MGL režirala prvič, sicer pa je sodelovala že s številnimi slovenskimi gledališči. Odmevne so bile njene uprizoritve Oblast teme L. N. Tolstoja (2023), Pet vrst tišine S. Stephenson (2023), Dan, ko jaz ni bil več jaz R. Schimmelpfenniga (2023) in ≈ [približno enako kot] J. H. Khemirija (2025). Prejela je tri študentske nagrade zlatolaska: za produkciji Igrajte tumor v glavi! D. Jovanovića (2017) ter Zimska pravljica W. Shakespeara (2018) in za krstno uprizoritev besedila D. Pešuta Stadion Olympia (2019). Leta 2018 je za svojo izvirno dramo Kraljevi otroci prejela Grumovo nagrado za najboljše novo izvirno dramsko besedilo.