Predstavitev knjige "I AM JUGOSLOVANKA!"

»Socialistična federativna republika Jugoslavija je eden od najbolj zanimivih in protislovnih primerov, ko gre za emancipatorno moč žensk v socializmu 20. stoletja,« se glasi uvodni stavek knjige Jasmine Tumbas »I am Jugoslovanka«: feministične performativne politike v jugoslovanskem socializmu in po njem. Ameriška umetnostna zgodovinarka (jugo)slovanskih korenin Jasmina Tumbas v svojem odmevnem knjižnem prvencu, ki je izšel leta 2022 pri založbi Manchester University Press in za katerega je leto zatem prejela nagrado Barbare Jelavich za izvirne južnoevropske študije, zagovarja tezo, da sta kvir-feministični umetniški in politični odpor paradoksalno omogočila prav edinstvena zgodovina patriarhata in emancipacije žensk v socialistični Jugoslaviji.

Avtorica analizira performanse in konceptualno umetnost, video dela, filmsko in pop glasbo, lezbični aktivizem in novinarske fotografije ostrostrelk v jugoslovanskih vojnah ter analizira feministični odpor v vrsti performativnih akcij, ki manifestirajo radikalno utelešenje jugoslovanske protifašistične, transnacionalne in feministične dediščine. Obravnava slavne in manj znane izvajalke od sedemdesetih let 20. stoletja do danes, med njimi Marino Abramović, Sanjo Iveković, Vlasto Delimar, Tanjo Ostojić, Šejlo Kamerić, Selmo Selman in Heleno Janečić, pa tudi Lepo Breno in Esmo Redžepovo. Knjiga, ki jo je v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar, spremno študijo pa prispevala Suzana Tratnik, pripoveduje vznemirljivo zgodbo o ženskem odporu na presečišču feminizma, socializma in nacionalizma v vzhodnoevropski vizualni kulturi.

Jasmina Tumbas je doktorica znanosti s področja umetnostne zgodovine ter izredna profesorica sodobne umetnostne zgodovine in študij performansa na Oddelku za globalne študije spola in spolnosti na Univerzi v Buffalu (ZDA). Za knjigo »I am Jugoslovanka!«: feministične performativne politike v jugoslovanskem socializmu in po njem (Manchester University Press, 2022) je leta 2023 prejela nagrado Barbare Jelavich.

Tumbas je sourednica antologije Contemporary Art in the Post-Yugoslav Space: Case Studies in Hauntology (Routledge, 2025). Njeno delo je vključeno v umetniške knjige in strokovno recenzirane zbornike Shifting Corporealities in Contemporary Performance (2018), Performance Art in the Second Public Sphere (2018) ter Women’s Rights East Central Europe, Second Half of the Twentieth Century (2024). Uredila je posebno številko vestnika ArtLeaks Gazette #5: Patriarchy Over and Out: Discourse Made Manifest ter enega od zvezkov projekta Kulturna zgodovina avantgarde v vzhodni in jugovzhodni Evropi (Brill). Objavljala je v revijah ArtMargins, Camera Obscura: Feminism, Culture, and Media Studies, Art Monthly, Art in America, ASAP Journal in Zeitschrift für Kunstgeschichte.

Trenutno piše novo knjigo Queer and Feminist Yugoslav Diaspora: Art of Resistance Beyond Nationhood, za katero je prejela štipendijo fundacije Andyja Warhola. V Sloveniji se je prvič predstavila leta 2022 na festivalu Mesto žensk, kjer je med drugim predavala na temo Feministični odpor s pojugoslovanskega obrobja: sprevračanje reprezentacij (etničnega) Drugega v Evropi.

Umetnostna zgodovinarka Jasmina Tumbas iz ameriškega mesta Buffalo se je rodila v Vojvodini. Med jugoslovanskimi vojnami, pri njenih sedmih letih, se je družina preselila v Nemčijo, kjer je končala srednjo šolo, univerzitetno izobraževanje pa nadaljevala v Združenih državah Amerike, kjer je tudi doktorirala in dobila profesorsko mesto na Univerzi v Buffalu. Kot je sama povedala na predstavitvi junija 2022 v ljubljanski Galeriji Škuc, je knjigo o zgodovini feminističnega performansa pisala s pozicije umetnostne zgodovinarke v povezavi s študiji spolov, hkrati pa kot otrok države Jugoslavije, ki je večino življenja preživel zunaj države, o kateri slednjič piše.

V svojem monumentalnem raziskovalnem delu »I am Jugoslovanka!«: feministične performativne politike v jugoslovanskem socializmu in po njem je obudila in opredelila Jugoslovanko kot celovito individualno identiteto, ki kot kolektivna zavest vztraja še danes. Kot zapiše sama, »poskuša ponuditi niansiran vpogled v to feministično dediščino, ki je bila pod močnim vplivom modernih socialističnih idealov in njihovega uničenja v nacionalističnih vojnah v nekdanji Jugoslaviji«. Obravnava različne svetovno uveljavljene jugoslovanske umetnice, med njimi Marino Abramović, pa tudi glasbeni izvajalki Lepo Breno ali Esmo Redžepovo. Teh dveh marsikdo gotovo ne bi želel prepoznati kot kakor koli feministični ali alternativni performerki, saj gre za umetnici, ki sta državne simbole, zlasti jugoslovansko zastavo, sprejeli kot svoj podpis.

Suzana Tratnik