Bralni klub za nepismene (žene)

Ko je Marija Terezija leta 1774 uvedla obvezno osnovno šolanje, se je na Slovenskem začela dvigovati raven pismenosti. Tisti, ki so se temu še nekako izmuznili, pa so bili na udaru znova po drugi svetovni vojni, ko se je Federativna ljudska republika Jugoslavija lotila ambicioznega projekta množičnega opismenjevanja. Val analfabetskih tečajev je preplavil vso državo. Opismenjevanje se je širilo z istim zanosom kot elektrifikacija. Ne le otroci, brati in pisati so se učili tudi delavci, kmetje in celo ženske. Hočeš nočeš moraš. Človek se vsega hudega navadi, pa je tudi branje sčasoma postalo nekaj samoumevnega. A toliko let kasneje se soočamo s krizo bralne pismenosti; pismenost sama in pravica do nje pa po svetu znova postajata vse prej kot samoumevni.

V komediji se mlada avtorica poigrava z motivom bralnega kluba kot prostora, kjer branje ni samotna in tiha dejavnost, temveč družbeni dogodek: glasno branje, skupinsko odkrivanje pomenov besed in debata. V klubu se hočeš nočeš moraš znajde skupina žensk, ki jih druži zelo malo – razen dejstva, da se morajo naučiti brati isto knjigo. Med vrsticami knjige pa začnejo na dan prihajati še druge zgodbe. Glasno branje ima namreč neprijetno lastnost – da se ga sliši. Besedilo nastaja v obliki rezidenčnega avtorstva MGL.

Iva Štefanija Slosar (1998) je samozaposlena dramaturginja in dramatičarka. Dramaturgijo je študirala na UL AGRFT ter na zagrebški Akademiji dramske umjetnosti. Njeni dramski besedili Kako se smeji papež in Zapali mi kres sta bili v letih 2023 in 2025 nominirani za nagrado za mladega dramatika. Za komedijo Prvič so demokracijo izumili v antični Grčiji, drugič pa v gasilskem domu je prejela žlahtno komedijsko pero in nagrado Zofke Kveder (2026). V svojem avtorskem ustvarjanju s komičnimi in smehovnimi principi odpira vprašanja skupnosti in družbenih sprememb.

Julija Urban (1995) je po maturi v Celovcu na Univerzi na Dunaju študirala teatrologijo, filmologijo in medijske študije. Od leta 2022 študira gledališko režijo na UL AGRFT. Njena uprizoritev Shakespearovega Hamleta je prejela več nagrad, med njimi nagrado za najboljšo režijo, nagrado za posebni dosežek za dramaturško-režijsko interpretacijo opolnomočenja Ofelije ter nagrado za najboljšo produkcijo. Gledališče razume kot nujno politično in družbeno angažirano prakso, komedijo pa kot formo s posebno močjo in globino za subverzivno obravnavo kompleksnih družbenih tem.