Besi

Ukvarjati se z delom Dostojevskega je skoraj zastrašujoče. Njegovo delo nas hkrati prestraši in osupne s poglabljanjem v človeška brezna in s svojo preroško močjo. Nekdo je nekoč rekel: če bi Dostojevskega znova obudili v življenje, mu ne bi bilo treba pojasnjevati stanja modernega človeka – slutil ga je in natančno opisal že pred 150 leti. Če drži, da je današnji svet vedno bolj upehan in poln sovraštva, da ne znamo več razlikovati med dobrim in zlom, da se pred našimi očmi veličina meša z nizkotnostjo, da postopoma izgubljamo oporo, postajamo žrtve ideoloških zablod in da moramo kaos razglasiti za svoje trajno stanje – potem je Dostojevski pravi avtor za naš čas.

Goran Ferčec: Beležka o adaptaciji (prevedla Nina Dragičević)

V romanu Besi, ki je nastal po Idiotu in pred Brati Karamazovimi, so prisotne vse velike teme Dostojevskega; trk ideologij in razredov, trk ideologij in razredov, moralni imperativ posameznika, večno izzivanje Boga, subjekt, ki skuša zdržati svoj občutek nepomembnosti v razmerju do božanske narave. Gre za niz izrazito eksistencialističnih, filozofskih in metafi­zičnih tem, niz vprašanj brez odgovorov, niz metaforič­nih ugank brez jasnih rešitev. Velike teme so vse podre­jene času. Četudi so velike, njihov odmev zlahka zbledi, izgubi se v vsesplošnem utripanju drugih velikih tem.

Dostojevski je pisec velikih idej in hkrati majhnih interpretacijskih kr­čev, ki se spreminjajo v obsesivni poskus, da bi razume­li in prepoznali logiko sveta in njegovih posameznikov/posameznic. Zanimiva pisateljska gesta Dostojevskega je tako prav poskus, vedno in vedno znova, sizifovsko vztrajen poskus spoznanja. Cilj torej ni končno spoz­nanje, temveč nenehno poskušanje, da bi prek pisanja prišli do spoznanja. Ta adaptacija je prav tako poskus, ponovni poskus, da bi prepoznali teme in odrski potencial, poskus trans­formiranja gostega tkiva proze, dolge skoraj tisoč stra­ni, v situacijo, ki jo sestavljajo ideje, konflikti, govor in geste, situacijo, ki bo vzpostavila čas in prostor, ki pa nista čas in prostor romana.

Urša Zabukovec: Ljudje (v) prihodnosti

 Stavrogin, eden najskrivnostnejših, a tudi najbolj doživetih likov Dostojevskega, ki mu ju­naki v dramatizaciji Gorana Ferčeca pravijo tudi »člo­vek prihodnosti«, je personificirana umetna inteligenca (UI), ki ima močno »telo«, korpus, ki se nezadržno širi, nima pa duše, čeprav jo s »funkcionalnim prilagaja­njem«, z algoritmično individualnim pristopom dobro simulira. Tako dobro, da se na trenutke zdi bolj živ od tistih, ki ga obdajajo. UI je orodje, in kot vsako orodje, ki si ga je izmislil človek, ima tudi UI to srhljivo in skrivnostno zmožnost, da si človeka polasti, ga zasužnji; Ivan Illich, teolog in zgodovinar jadranskih korenin, je takšnim orodjem rekel nesožitnostna. Tudi Stavrogin je nesožitnosten, v svojo okolico, med svoje bližnje vnaša razdor, norost, bolečino in smrt. Junak je predvsem manipulator, a zdi se, da še zdaleč ne vedno po lastni volji, ampak kar tako – po že omenjeni skrivnostni, imanentni inerciji orodja. Vsi od njega nekaj hočejo, želijo, pričakujejo. Po njem hrepenijo, so vanj zaljubljeni, z njim obsedeni, nanj ljubosumni, ga sovražijo. Želijo si njegovega nas­veta, pogleda, dotika, pozornosti, odgovora. Želijo si njegove iniciative, odločitve, odrešitve. Ljudje ob njem izgubljajo pamet, avtonomijo, svobodno voljo, celo vo­ljo do življenja nasploh. 

Dostojevski ni verjel v »človeka prihodnosti«, ampak v prihodnost, ki bo človeška – v prihodnost človeka, ki bo imel vest, ki se bo zmogel kesati, ki si bo želel spremembe in bo zmožen notranje preobrazbe. V člo­veka, ki bo kljub temu, da je v aktualni svetovni tragediji neskončno lažje »sekati glave«, raje prisegal na velike ustvarjalne ideje.

Gašper Stražišar: O Besih in družbi, ki je notranjo orientacijo izgubila še pred lastnim razpadom

Besi namreč ne ponujajo prerokbe ali natančnega zgodovinskega načrta, temveč govorijo o družbi, ki je notranjo orientacijo izgubila še pred lastnim razpa­dom. O skupnosti, v kateri razkroj ni več izjemen do­godek, temveč stanje, ki se mu je večina tiho prilago­dila. Besi niso besedilo o revoluciji kot o prelomnem trenutku, temveč kot o dolgem, utrujajočem procesu, v katerem se vrednote razrahljajo, odgovornost razprši, nasilje pa postopoma postane sprejemljiva možnost.

Besi danes delujejo neprijetno aktualno. Ne zato, ker bi kazali na določeno državo ali ideologijo, temveč zato, ker razkrivajo prenosljiv mehanizem: razo­čaranje se spremeni v cinizem, cinizem v brezbrižnost, brezbrižnost pa v tiho privolitev. Ko se zdi, da ni več kaj braniti, se vse zdi dovoljeno.

Uprizarjanje Besov v tem trenutku pomeni soočenje s tem stanjem. Ne z zgodovino Rusije in ne z literarno klasiko, temveč z vprašanjem, kako družbe razpadajo od znotraj – kako se odpovedo lastnim temeljem, še preden jih kdo poruši. Besi nas ne sprašujejo, kdo ima prav, temveč kdaj smo se navadili na misel, da pravica ni več odločilna kategorija.