Besi

Dostojevski v Besih predstavi življenje v Ruskem imperiju v šestdesetih letih 19. stoletja in opiše vzpon gibanj, ki so pripeljala do boljševistične revolucije. Skrajna revolucionarna skupina si v izmišljenem ruskem mestu prizadeva zrušiti vlado, spodkopati cerkev in se povzpeti na oblast. Njenim pripadnikom, izobraženim in inteligentnim, vendar brezčutnim, ni niti najmanj mar za razlikovanje med dobrim in zlim. Pri doseganju svojih ciljev zato ne izbirajo sredstev.

Na čelu skupine sta karizmatični aristokrat Stavrogin in hujskaški povzpetnik Verhovenski. Stavrogin je zapleten v več ljubezenskih mrež, vendar skriva mračno skrivnost – nekoč je ponižal in pahnil v smrt najbolj nedolžno bitje – otroka. Verhovenski pa iz ozadja zlovešče orkestrira revolucijo. Dogajanje v romanu se postopoma, vendar zanesljivo sprevrže v splošni kaos. Pričujemo samomorom, vizijam Boga, požigu, linču, umoru, nezaupanju, trenjem med revolucionarji ter kolektivnemu in eksemplaričnemu žrtvovanju tovariša iz lastnih vrst. Konec je tragičen, saj revolucija pokaže svoj pravi obraz in se sprevrže v svoje okrutno nasprotje.

Dostojevski velja za neizprosnega izpraševalca vesti družbe, človeka in še zlasti samega sebe ter za doslej nepreseženega psihologa v svetovni literaturi. V Besih izhaja iz lastne življenjske izkušnje, saj je bil v štiridesetih letih 19. stoletja aktiven kot član utopistično-anarhističnega krožka Petraševskega, zaradi česar so ga oblasti aretirale in obsodile na smrt. Stal je že pod vislicami, ko je prispela pomilostitev, po kateri je kazen odslužil s prisilnim delom v Sibiriji.

Besi tokrat prihajajo pred slovensko občinstvo v novi dramatizaciji Gorana Ferčeca in režiji Janusza Kice. Po besedah Boruta Kraševca, ki je bil po Vladimirju Levstiku in Janku Modru tretji slovenski prevajalec tega romana, je čas za njihovo ponovno branje (in uprizarjanje) več kot primeren, saj se svet upogiba pod populističnimi voditelji oziroma ljudmi, ki na političnem parketu preprosto delajo kraval. K temu, da je roman ponovno aktualen, veliko prispeva tudi dejstvo, da Dostojevski v njem ni opisal konkretnih dogodkov, temveč je raje zajel njihovo bistvo ter opisal vzorce in mehanizme, ki se jih človek poslužuje v boju za oblast.