ALBA

ALBA gledališkega režiserja mlajše generacije Aljoše Živadinova Zupančiča nastaja kot sodobna gledališka uprizoritev, ki raziskuje žensko identiteto kot končnico niti rodovne linije, avtoriteto kot performativno dejanje in družino kot sistem ustroja družbe.

To ne bo samo besedilna in odrska priredba znamenite igre Dom Bernarde Alba, ki jo je kultni španski pesnik in dramatik Federico García Lorca napisal leta 1936, krstno uprizorili pa so jo posthumno leta 1945 v Argentini, ampak tudi inovativna gledališka raziskava njegovih ključnih tem: nadzora, želje, molka in dediščine.

ALBA je izoblikovana za dve igralki. Prvi bo zaupana mogočna, odmerjena figura Matere, ki uteleša nadzor, druga pa bo prehajala med več osebnostmi Hčera, od katerih bo vsaka utelešala drugačno obliko upora: senzualnost, molk, humor, mistiko in jezo. Uprizoritev bo uporabljala gosto tišino in malo besed, koreografiran gib ter žive zvočne zanke (loope). Ustvarila bo zasanjano atmosfero doma, v katerem je nadzor izoblikovan in strog, a se upor zoper njega kljub temu krepi in množi. To ne bo spopad med dobrim in zlim, temveč med dvema prepletenima silama: med tisto, ki hišo gradi, in tistimi, ki morajo v njej živeti.

ALBA je struktura, ne lik. Hiša, krvna rodbina, ritual. Prostor, v katerem se ženske oblikujejo, zlomijo, znova gradijo – in kjer oblikujejo, lomijo in znova gradijo tudi druga drugo. Z uporabo ritualov, generacijske dediščine in zgodovine performansa bo razvijala zgodbe, ki so vpete v zgodovino in našo kolektivno izkušnjo.

Vsebinsko bo uprizoritev razvijala sodoben pogled na Lorcovo motiviko ženske želje, nadzora in dediščine, pri čemer bo raziskovala gledališče kot prostor telesnega, ritualnega in čustvenega preživetja. Obliko uprizoritve bodo zaznamovali natančni in odmerjeni prehodi med besedilom, igro in gibom ter scenografski minimalizem.

Aljoša Živadinov Zupančič (1996) je gledališki režiser mlajše generacije, ki je od režije L. V. (Lepa Vida) (2022) svoja dela doslej predstavil v Carigradu, Pekingu in New Yorku. Sodeloval je z Ivico Buljanom, Januszem Kico, Damirjem Bartolom Indošem in Zlatkom Burićem. Že zgodaj je oblikoval prepoznaven odrski jezik »koreo tekstur«, ki izhaja iz antipsihološkega intermedialnega gledališča. Od leta 2023 je direktor Zavoda Delak, v produkciji katerega razvija logiko postgravitacijske umetnosti.