Slovo Milene Zupančič
V 80. letu je umrla ena najbolj prepoznavnih gledaliških in filmskih igralk ter prejemnica več stanovskih nagrad Milena Zupančič.
POČIVAJ V MIRU, LJUBA MILENA! HVALA TI ZA POKRAJINO SPOMINOV IN NEUNIČLJIV NAVDIH!
Igralka Milena Zupančič nedvomno sodi v sam vrh slovenskih gledaliških in filmskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Njen umetniški opus je resnično osupljiv in obsega številne izpiljene igralske stvaritve v gledališču in na filmu, pa tudi na radiu in televiziji. S svojim izbrušenimi igralskimi mojstrovinami Milena Zupančič odtiskuje neizbrisen pečat v gledališki in filmski umetnosti. S sugestivno interpretacijo, pretanjenim občutkom za detajle in vrhunsko izrazno močjo že več desetletij bogati slovensko kulturno krajino. V svoji bogati karieri je osvojila srca vseh Slovencev in zaslovela tudi onstran slovenskih meja, še posebej v nekdanjem jugoslovanskem prostoru. Čeprav je Milena Zupančič rojena na Gorenjskem, je velik del svojega življenja posvetila ustvarjanju v slovenski prestolnici in pripomogla k njeni prepoznavnosti v širšem prostoru, zato jo Mestno gledališče ljubljansko, v katerem je začela svojo igralsko pot, predlaga za častno članico mesta Ljubljane.
Milena Zupančič (1946) se je takoj po študiju dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani zaposlila prav v Mestnem gledališču ljubljanskem in hipoma zablestela. V desetletju (1969–1979), v katerem se je z vso vnemo in predanostjo posvečala ustvarjanju v tem takrat še relativno mladem gledališču, je nanizala 25 izjemnih vlog različnih žanrov, od temperamentne in ženstvene Puže Froufrou v Feydeaujevi komediji Dama iz Maxima, do problemsko zahtevnejših mladih dramskih junakinj, ki so razodevale bolj in bolj poglobljene in zapletene ženske značaje. Med take sodijo vloge v treh uprizoritvah dram Andreja Hienga: bila je uporniška Caetana v Osvajalcu, zmedena Ivana v Lažni Ivani in Zofija, »presunljivo zrasla z upanjem in bojem za majhno človeško srečo«, v Izgubljenem sinu. Nenadkriljiva je bila tudi kot krhka Blanche v Williamsovi igri Tramvaj Poželenje, kot izzivalna Jacinta v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski ter v strahu in grozi odrevenela Francka v Cankarjevem Kralju na Betajnovi. S svojo karizmo in vrhunskimi interpretacijami je bliskovito osvojila tako občinstvo kot strokovno javnost.
S študentsko Prešernovo nagrado (1970) je bila za vlogo Claire v Genetovih Služkinjah nagrajena že na Akademiji, potem pa so se nagrade in pohvale že v tem prvem desetletju kar vrstile. Za vlogo Caetane v Osvajalcu je prejela Borštnikovo nagrado (1970) in Sterijevo nagrado (1971), za vlogo Zofije v Izgubljenem sinu Sterijevo nagrado (1975), za vlogi Zofije v Izgubljenem sinu in krhke Blanche v Williamsovem Tramvaju Poželenje tudi nagrado Prešernovega sklada (1976), za vlogo Francke v Kralju na Betajnovi Sterijevo nagrado (1979) in Dnevnikovo nagrado (1979). V teh vlogah se je že močno oddaljila od začetnih upodobitev mladostnic, temperamentnih zapeljivk in ljubimk in »se čedalje siloviteje, s slogom in občutkom za ranjene eksistence zrelih modernih ženskih usod usmerjala k dramskim likom, ki skrivajo v sebi bolečino in trpljenje polpreteklega ali zdajšnjega brezdušnega in razklanega življenja« (Vasja Predan).
V istem času je meteorski vzpon doživljala tudi s svojimi filmskimi vlogami. Pod režijskim vodstvom Matjaža Klopčiča je na filmu debitirala z vlogo študentke v filmu Oxygen (1970) in nato postala Klopčičeva dolgoletna muza. Leta 1973 je z Meto v Tavčarjevem Cvetju v jeseni v Klopčičevi režiji ustvarila lik, ki se je za vekomaj zapisal v spomin mnogoštevilnih gledalcev. Bila je Tončka v Pretnarjevem Idealistu (1976) in pretresljiva Karolina Žašler v Klopčičevem Vdovstvu Karoline Žašler (1976). Tudi za vse te filmske vloge so nagrade na filmskih festivalih kar deževale (dve zlati in ena srebrna arena na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, de curtisova nagrada tuje kritike na FEST-u v Beogradu, nagradi kip carice Teodore in ćele kula na Filmskih srečanjih v Nišu, nagrada igralka leta na Tednu domačega filma v Celju …).
Leta 1979 se je pridružila igralskemu ansamblu SNG Drama Ljubljana, pozneje je nekaj let ustvarjala v Slovenskem mladinskem gledališču in na svobodi (1985–1988), potem pa se je vrnila v ljubljansko Dramo in ostala njena članica do upokojitve. Oblikovala je številne karakterne in nosilne vloge čustveno zapletenih zrelih žensk in v zelo različnih vlogah enako sugestivno upodabljala like tako iz klasične kot iz sodobne dramatike. Med drugim je bila Administratorka v Smoletovih Zlatih čeveljčkih, Marija Timofejevna v Blodnjah Dostojevskega, Lenka v Šeligovi Svatbi, Agata v Bettijevem Zločinu na Kozjem otoku, Sonja v Stričku Vanji in Maša v Treh sestrah Čehova, Lidija v drami Zid, jezero in Irena v Uganki korajže Dušana Jovanovića ter Klitajmnestra v Evripidovi Ifigeniji. Poseben pečat je vtisnila s suvereno interpretacijo kompleksnih likov v delih Henrika Ibsena (Peer Gynt, Rosmersholm) in Shakespeara (Kralj Lear, Macbeth), kjer je« z izjemno igralsko prezenco ustvarila prepoznavno poetiko absurdne komike in globoke eksistencialne drame«.
Po že omenjenih nagradah v času zaposlitve v Mestnem gledališču ljubljanskem so se zvrstile še mnoge druge nagrade tako na gledališkem kot na filmskem področju. Borštnikovo nagrado je prejela kar štirikrat: za že omenjeno vlogo Caetane v Hiengovem Osvajalcu (1970), za vlogo Lenke v Šeligovi Svatbi (1981), Lidije v Jovanovićevi drami Zid, jezero (1989) ter za pet vlog v Ibsenovem Peeru Gyntu (1992). V letošnjem letu ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo nagrado »Marija Vera« za življenjsko delo. Milena Zupančič je priznana tudi v širšem gledališkem in kulturnem prostoru nekdanje Jugoslavije: je igralka s kar šestimi Sterijevimi nagradami, za tri igralske stvaritve je prejela Zlati venec sarajevskega festivala MESS, Zagreb pa jo je počastil z dvema Gavellovima nagradama in z nagrado na Dnevih satire.
Med kasnejšimi filmskimi vlogami omenimo vsaj še vloge Karle v Klopčičevih Iskanjih, Malke v Klopčičevi Dediščini, Lenke v Christophorosu Andreja Mlakarja in Mame v Klopčičevem filmu Moj ata, socialistični kulak. V novejšem času ne gre spregledati njene Melite v filmu Srečen za umret Matevža Luzarja. Na filmskem področju je za življenjsko delo leta 2016 prejela nagrado bert, leta 2022 pa Badjurovo nagrado.
Leta 1993 je bila za svoj igralski opus ovenčana z najvišjim priznanjem za umetniški prispevek k slovenski kulturi – z veliko Prešernovo nagrado. V obrazložitvi so zapisali: »Milena Zupančič združuje žlahtno igralsko umetnost z občutljivostjo sodobnika. Njen igralski razpon je osupljiv; enako vplivna in prepričevalna je, ko izreka krhko hrepenenje po neizrekljivem, ko z vso notranjo silovitostjo izpoveduje krutost bivanja v svetu telesnega in duševnega nasilja, ko posega v nedoumno tragične razsežnosti nezadoščenosti in tesnobe ter klavstrofobičnosti sveta, ko odkriva svet prvinske čutnosti ter mraz in jalovost moderne civilizacije in ko oblikuje pretresljive lirizme nežnosti in mehkobe in trpko ljubezensko resignacijo. Z vsem omenjenim se bojuje za polnost življenja in smisel bivanja. Vse to uresničuje z mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago.«
Leta 1999 je sledila najprestižnejša slovenska igralska nagrada – Borštnikov prstan. V obrazložitvi ob podelitvi tega največjega gledališkega priznanja je Jernej Novak zapisal, da je »Milena Zupančič rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja. Ve, da je igranje veščina, ki jo mora igralec nenehno mojstriti, nenehno iskati v sebi nove izrazne možnosti, prav tako kot mora neprestano razvijati razumske in čutne sposobnosti svojega dojemanja komično-tragičnega človekovega sveta. Le tako oblikuje sebi, svojemu občutenju in razumevanju življenja ustrezen igralski izraz. Brez tega igre preprosto ni. V polnem zlitju obeh komponent zazveni umetniškost velike igralke, kakršna je Milena Zupančič«.
Teatrolog Vasja Predan pa v igralkinem portretu dodaja, da so njene vloge »zmeraj domišljen, zrel plod in nadvse srečna kombinacija talenta, znanja, izjemne intuitivne občutljivosti, inteligentnega razumevanja in doživljajske omnipotentnosti: predvsem z neverjetnim občutkom za tragikomično dvojnost razcepljenih, pogostoma na robu groteske in tragičnosti opotekajočih se ali blodečih modernih žensk«.
Milena Zupančič tudi v zadnjih letih z nič manj silovito izpovednostjo dokazuje svoje neprekosljivo igralsko mojstrstvo. Vloge v uprizoritvah, kot so Vsi ptice Wajdija Mouawada, To noč sem jo videl Draga Jančarja, Antigona Dominika Smoleta, Pot neizbrana Nikite Milivojevića, razodevajo Milenin neizčrpen žar, brezmejno predanost in ljubezen do poklica, ki se mu z vsem svojim bistvom posveča že vse življenje.