Novice

Na spominski slovesnosti v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma smo se v petek, 4. septembra, poklonili Mileni Zupančič. V imenu MGL, kjer je velika igralka leta 1969 začela svojo profesionalno pot, je v spomin nanjo spregovorila naša dramaturginja Petra Pogorevc.

Govor, v katerem je opisala zgodnjo ljubezen Milene Zupančič do igre, nato pa zbrano občinstvo popeljala po vsej njeni bogati gledališki in filmski karieri, objavljamo v celoti.

Draga Milena!

Za tvoj odhod, s katerim je v slovenskem kulturnem prostoru zazevala nepomirljiva praznina, sem izvedela v Dubrovniku. In čeprav sem te v življenju imela užitek in čast gledati v številnih vlogah, se mi je ob tej bridki novici začel pred očmi prikazovati prizor, ki ga v resnici nisem nikoli videla.

Piše se poletje 1976, ura je štiri zjutraj. S srbskim igralskim velikanom Ljubo Tadićem se čepe skrivata za nizkim borovcem ob vznožju hriba Srđ. On je v dolgem in ponošenem plašču, ti imaš na glavi ruto in čez ramo oprtan telečnjak. Kot Ojdip in Antigona čakata na prihod občinstva, ki je kilometer nižje sredi noči krenilo na predstavo. Ko vzide sonce, gledalke in gledalci pripešačijo na prizorišče. Tu se okrepčajo s šilcem lozovače in prgiščem suhih fig, vidva pa se spustita po kamniti stezi proti njim.

Tistega Ojdipa v Kolonu je na Dubrovniških poletnih igrah uprizoril britanski režiser William Gaskill. Leta kasneje si o njem zapisala: »Ne bi znala presodíti, kaj je bilo bolj veličastno: vzhajajoče sonce na nebu, morje tam globoko spodaj ali Ljuba. Vse se je zlilo v nepozabno doživetje plemenitega človeškega trenutka.«

***

Tvoj prvi oder so bila okna v domači hiši. Imela so široke police, na katerih si lahko stala, in zavese, ki so ti služile kot gledališki zastor. Po končani osnovni šoli na Bohinjski Beli in gimnaziji na Jesenicah je v tebi dozorela želja, da postaneš igralka. Da notranjo nujo, ki si jo čutila od malega, umestiš v poklicni okvir.

»Treba se je naučiti govora, odrskega gibanja, selekcije sredstev, treba se je naučiti misliti vlogo,« si kasneje zapisala v svoji diplomski nalogi. »Šele ko se vsega tega naučiš, je treba ponovno priklicati na pomoč prvotne vzgibe. Ne gre več za podoživljanje istih čustev, temveč za obnavljanje spomina na doživeto.«

Na AGRFT si se vpisala leta 1965 in od Vide Juvan, ki te je poučevala dramsko igro, prejela dragocen nasvet: »Nikoli ne smeš priznati, da česa ne znaš ali ne zmoreš!« Leta 1969 si v diplomski uprizoritvi Genetovih Služkinj odigrala Claire in zanjo osvojila svojo prvo, študentsko Prešernovo nagrado.

Po končanem študiju te je Taras Kermauner povabil v ljubljansko Dramo, Lojze Filipič pa v Mestno gledališče ljubljansko. Vedela si, da boš kot mlada igralka na Čopovi ulici več igrala, zato si se nazadnje odločíla za drugo možnost. Med letoma 1969 in 1979 si tu nanizala 25 vlog. Od Puže Froufrou v Feydeaujevi bulvarki Dama iz Maxima pa vse do Blanche Dubois v Williamsovi drami Tramvaj Poželenje. Nastopila si v kar treh igrah Andreja Hienga: bila si Caetana v Osvajalcu, Ivana v Lažni Ivani in Zofija v Izgubljenem sinu. Odigrala si tudi dve Cankarjevi junakinji: Jacinto v Pohujšanju v dolini šentflorjanski in Francko v Kralju na Betajnovi.

V tem istem desetletju si meteorski vzpon doživljala tudi na filmu. Debitirala si z vlogo Študentke v filmu Oxygen Matjaža Klopčiča in postala njegova muza. Leta 1973 si z Meto v Cvetju v jeseni ustvarila lik, ki se je zapisal v kolektivni spomin naroda. Bila si Ana v njegovem Strahu, Karolina v Vdovstvu Karoline Žašler,  Marijana v Ranflovi Mrtvi ladji in Tončka v Pretnarjevem Idealistu.

Odločitev, da karierno pot začneš v manjšem gledališču, kjer ti bodo dostopne večje vloge, si imela za eno boljših v življenju. Pa ne zato, ker so nagrade zanje kar deževale, temveč zaradi tega, ker si se lahko preizkušala v resnih in težkih izzivih. Zanimale so te usode zagonetnih in nevsakdanjih žensk. Med delom si se opazovala, se učila iz lastnih izkušenj in oblikovala svoj igralski credo. »Morda za koga zveni bogokletno, a na odru lahko izgovorim samo to, kar resnično mislim in čutim,« beremo v tvoji diplomski nalogi. »Igralec mora v vsakem trenutku na odru govoriti svoje misli skozi tuje besede.«

***

Leta 1979 si se za krajše obdobje zaposlila v Drami SNG v Ljubljani, kjer si bila med drugim Administratorka v Smoletovih Zlatih čeveljčkih in Klara Veber v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku.

Pet let zatem te je Dušan Jovanović z Borisom Cavazzo in Radkom Poličem Racem zvabil v Slovensko mladinsko gledališče, ki ga je takrat umetniško vodil. Tam si ustvarila tri antologijske vloge: Šeligovo Ano, Marjo Timofejevno v Blodnjah po Dostojevskem in Agato v Zločinu na kozjem otoku Uga Bettija.

Še pred Šeligovo Ano si v Prešernovem gledališču v Kranju upodobila Lenko v njegovi Svatbi. Ko je leta 2004 umrl, si o tem zapisala: »Obe sta prinesli v moje igralsko, pa tudi osebno življenje nova védenja o neizmernih razsežnostih ženske narave. Prav Rudi mi je pomagal razumeti žensko naravo kot doživljajski in spoznavni privilegij.«

Leta 1988 si se dokončno vrníla v Dramo. V letih, ki so sledila, si oblikovala številne vloge čustveno zapletenih žensk, tako iz klasične kot tudi sodobne dramatike. Med zgodnejšimi je bila Lidija iz Jovanovićeve igre Zid, jezero v njegovi lastni režiji, v kateri sem te sama čisto prvič videla na odru. Kar sem takrat kot gimnazijka doživela, me je priklenilo na teater. Na odru, pregrajenem na dve polovici, sta razturala z Racem. Bila sta ločenca, ki trpinčita drug drugega preko zidu sredi nekdaj skupnega doma, a bila sta še veliko več.

Povedano z opisom Andreja Inkreta: »Nenadoma začne Zupančičeva pred nami vaditi neko drugo vlogo (Hamletovo mater Gertrudo), nenadoma se začne z Rudijem prepirati, kdo je bil v življenju boljši ,špilavec‘, ona ali on, kdo se je znal bolje prenarejati – in v igri, v teatru pred nami se v živo razpre resničnost igre, igriva resničnost teatra samega.«

***

Danes mislim, da je tisti prizor tudi mene prevzel zato, ker se je njegovo težišče iz zasebne zgodbe naenkrat preusmerilo v srž teatra kot takega. In da si bila ti, Milena, tako velika igralka zato, ker si svojo igro vztrajno proučevala.

Med tvojimi vlogami na velikem platnu naj omenim vsaj še tri v Klopčičevih filmih – Karlo v Iskanjih, Malko v Dediščini in Mimiko v Moj ata, socialistični kulak – ter Lenko v Christophorosu Andreja Mlakarja in Melito v Srečen za umret Matevža Luzarja. Na vseh igralskih frontah si osvojila vse možne nagrade. Da ne bom predolga, jih ne bom naštela. Seveda pa sta med njimi tudi Borštnikov prstan in velika Prešernova nagrada.

V Drami sem te redno spremljala od devetdesetih let dalje. Bila si Zajčeva Medeja, večobrazna junakinja v Ibsenovem Peeru Gyntu, Norec v Shakespearovem Kralju Learu in Gertruda v Hamletu, Jokasta v Jovanovićevi Antigoni in Irena v njegovi Uganki korajže, Maša v Treh sestrah, Ljubov Andrejevna v Češnjevem vrtu in Arkadina v Utvi Čehova, Martha v Albeejevi igri Kdo se boji Virginie Woolf?, Dene v igri Ritter, Dene, Voss Thomasa Bernharda …

Gledala sem te v režijah Mileta Koruna, Dušana Jovanovića, Mete Hočevar, Slobodana Unkovskega, Janusza Kice, Dušana Mlakarja, Zvoneta Šedlbauerja, Janeza Pipana, Mateje Koležnik in drugih.

Še in še si me osupljala. Tudi zunaj matične hiše. Kot Lady Macbeth v Müllerjevem Macbethu po Shakespearu, ki ga je v Mini teatru režiral Ivica Buljan. Kot grofica Rostova v Vojni in miru Tolstoja, ki ju je z ansamblom HNK Zagreb uprizoril Tomaž Pandur. Kot Sonja v Ramšak-Markovićevem Cementu Beograd, ki ga je v Beograjskem dramskem gledališču režiral Sebastijan Horvat.

In zmeraj, zmeraj sem obžalovala, da te nisem videla z Olgo Kacjan in Jožico Avbelj v Dramskem observatoriju Fiat Dragana Živadinova in Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot!

»Milena Zupančič je bila, še vedno je in vedno bo – novoveška igralka, ki je v gledališče skupaj z Miletom Korunom v njegovi drugi vrhunski petletki vnesla zavest o mislečem igralcu – igralki,« je Živadinov zapisal leta 2024 v Sobotni prilogi Dela. Po tistem, ko sta nas letos s Korunom zapustila tako rekoč hkrati, dobivajo te besede še dodaten pomen.

***

Kar naprej se vračam v Dubrovnik, kjer se mi je pred očmi tako vztrajno prikazoval prizor ob vznožju Srđa. Ojdip in Antigona. Ti vodiš njega, čeprav je spust zate težji kot zanj, eno nogo imaš namreč v mavcu. Vodiš ga in varuješ. Gledam vaju in si mislim, da je bilo v tebi vselej nemalo Antigone. Kajti, kot je zapisala Majda Širca v monografiji o tvojem delu na filmu: »Milena je bila zmeraj aktivno vpeta v družbo. Ni potlačila svojega videnja in razumevanja sveta. Zmeraj je vedela, katera stran je prava, kako – ne samo v umetnosti, ampak nasploh v življenju – držati stvari v rokah, da ne bi izpadle v necivilizirano podobo, polno razočaranj.«

Vsem tvojim dragim ob nenadomestljivi izgubi izrekam iskreno sožalje.

Petra Pogorevc