Knjižnica MGL

Alain Badiou, eden najpomembnejših sodobnih filozofov, stoji, kot v spremni besedi strne Mladen Dolar, »(za zdaj) na koncu […] burne, intrigantne in težavne zgodovine razmerij med filozofijo in gledališčem.

Knjiga Prostori mojega časa s pomočjo primerov posameznih dramskih tekstov, ki so izbrani glede na način pristopa k oblikovanju prostora igre, raziskuje odnose in medsebojne vplive med tekstom – izrečeno mislijo – in prostorom, med igralcem in prostorom ter ostalimi odnosi v uprizoritvi.

Drobna knjižica Prostori igre Mete Hočevar je takoj po izidu leta 1998 spremenila poglede in interpretacije fenomenov slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča. Pokazala in ponazorila je, da scenografija ni več ločeni prostorski element, ki ga dodamo predstavi, del scenerije, pobarvana zadnja stena, interier. Nasprotno! Je nekaj, kar se raztopi v in kar vsebuje vse druge komponente, ki sestavljajo predstavo. Gledališki prostor – Meta Hočevar bi rekla »prostor igre« – je prostor, v katerem se vse združuje in v katerem potrebujemo vsa svoja čutila. Je tudi prostor, ki ga moramo – tako kot Paul Klee sliko – razumeti kot nekaj, kar je tudi časovna oznaka. Prostori igre za Meto Hočevar zato niso več scenografija.

»Vsi naši načini, kako mislimo gledališče, so omejeni na kategorije, ki so pravzaprav aristotelske kategorije iz Poetike, lahko bi celo rekli, da smo zapleteni vanje ali ujeti na njihove limanice, pa nihče niti ne pomisli, da bi jih celovito preizprašal. Njihove navzočnosti se ne zavedamo več.

Ivan Medenica se v svoji zadnji knjigi, ki je izšla leta 2016 pri beograjski založbi Clio, ukvarja s protagonisti klasičnih evropskih dramskih mojstrovin.

Nadaljevanje dela Mikra theatrika, ki je v Knjižnici MGL izšlo leta 2011 se osredotoča predvsem na povezave med gledališčem in drugimi umetniškimi mediji.

»Kritična umetnina je performativna takrat, ko je militantna. Ko čez vrata institucije napišemo 'Nihče nas ne predstavlja!' in hkrati aktivno so-delujemo pri realizaciji te emancipatorne zahteve. Gre za dejanje, ki ga delimo s komer koli. Ne, to nikakor ni umetnost.«

Oblačenje in slačenje v vsakdanjem  življenju in umetniškem ustvarjanju

Edi Majaron, lutkarstvu predan ustvarjalec, pedagog, režiser, kritik, umetniški vodja, teoretik – mislec in praktik lutkovnega gledališča v Sloveniji in širše.

V začetku sedemdesetih let 20. stoletja sta v Ljubljani nastali dve eksperimentalni gledališči: EG Glej in Gledališče Pekarna. Prvega so leta 1970 ustanovili režiserji, dramaturgi in igralci, ki so izhajali iz dediščine Odra 5.