Gledališče in žalovanje
Petra Pogorevc
Uprizarjanje smrti kot izgube
186
2025
Avtorica se v knjigi ukvarja s primeri uprizoritev, na katerih vsebino in formo je vplivala ter jih nepovratno preobrazila realna smrt. Pri tem izhaja iz dejstva, da slednja za dene ob meje gledališča kot medija, saj spada na skrajni konec vrste zelo fizičnih oziroma zelo nasilnih dejanj, ki jih na odru ni niti dovoljeno niti zares mogoče uprizoriti.
O KNJIGI
Vsaka igralka ali igralec za časa življenja na odru velikokrat »umre«. Drama in gledališče sta kot vse druge umetnosti svoj navdih že od nekdaj iskala tudi v smrti, zato je seznam besedil in vlog, ki so nastale na to temo, tako rekoč neskončen. Toda medtem ko je uprizarjanje fiktivne smrti v najrazličnejših oblikah v gledališču nekaj običajnega in celo zaželenega, ga realna smrt nepovratno spodnese. Realna smrt namreč zadene ob meje gledališča kot medija.
Petra Pogorevc v knjigi Gledališče in žalovanje. Uprizarjanje smrti kot izgube izhaja iz primerov uprizoritev, v katerih obstoječe odrsko življenje je posegla smrt kot realen dogodek onkraj metafore in fikcije (denimo znotraj ustvarjalne ekipe), žalovanje ter njegova pridružena pojma spominjanje in poslavljanje pa se v njih pojavljajo kot odziv na izgubo ter narekujejo fokus in modus nadaljnjega uprizarjanja.
Cilj njene raziskave je sinteza treh izzivov: pogledati na živost gledališča skozi optiko smrti, se vprašati, katera sredstva, postopke in strategije si izposoja iz drugih medijev z namenom, da bi se nekoga spominjalo ali za njim žalovalo, ter preveriti namen, s katerim se je tega sploh lotilo. Interdisciplinarna obravnava teoretskih raziskav različnih provenienc se preplete v knjigi z izbranimi primeri iz sodobne dramske in uprizoritvene prakse.
V želji, da bi čim bolj prepletla teorijo in prakso, je avtorica knjigo razdelila na pet ločenih poglavij. Na začetku vsakega razgrne enega izmed petih krovnih primerov, ki ga ob koncu pokomentira v skladu s predstavljenim teoretskim orodjem in dodatnimi primeri znotraj poglavij. Krovni primeri so: Rekviem za L Fabrizia Cassola in Alaina Platela, Vnetje glagola živeti Wajdija Mouawada, Grief and Beauty Mila Raua, Kralj Lear Jana Klate in Noordung 1995–2045 Dragana Živadinova.
O AVTORICI
Petra Pogorevc je diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1993 je začela delovati v slovenskem kulturnem prostoru kot novinarka, kritičarka, publicistka in prevajalka. Petnajst let je pisala gledališke kritike za časopis Dnevnik ter objavljala članke s področja gledališča v domačih in tujih strokovnih revijah. Za kritiško-esejistična besedila v rubriki Gledališki dnevnik, ki jih je za revijo Sodobnost pisala od leta 2004 do leta 2007, ji je Društvo slovenskih pisateljev leta 2005 podelilo Stritarjevo nagrado.
Od leta 2007 je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem kot dramaturginja in urednica zbirke Knjižnica MGL. Kot dramaturginja je doslej sodelovala s številnimi uglednimi slovenskimi in tujimi režiserji, kot urednica pa se podpisala pod štirideset knjig s področja teorije, zgodovine in prakse gledališča, plesa in sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Za vodenje in urejanje zbirke Knjižnica MGL ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo Bršljanov venec za umetniške dosežke v letu 2016.
Leta 2020 in 2022 je objavila knjižni uspešnici Rac : biografski roman o Radku Poliču in Joži : biografski roman o življenju Jožice Avbelj. Obe knjigi sta izšli pri založbi Beletrina, v interpretacijah njunih protagonistov pa so ju v obliki zvočnih knjig izdali tudi pri ZKP RTV Slovenija. Marca 2025 je na AGRFT zagovarjala doktorsko disertacijo s področja študijev scenskih umetnosti, in sicer na temo Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih. Na tej podlagi je nastala pričujoča znanstvena monografija Gledališče in žalovanje. Uprizarjanje smrti kot izgube.
IZ SPREMNE BESEDE
Knjiga Petre Pogorevc Gledališče in žalovanje. Uprizarjanje smrti kot izgube, katere osnova je njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih, pravzaprav ne potrebuje »spremne besede«. Sama v sebi je namreč izpisana do take mere, da ji spremne besede težko kaj dodajo, morda samo kaj – prej ali slej nehote – odvzamejo. Če sem pravkar zapisal »izpisano«, pa sem v resnici mislil »vpisano«: Petrin pričujoči »izpis« se namreč pomembno vpisuje v kontekst sodobnih scenskih umetnosti, ne samo slovenskih, temveč tudi mednarodnih, saj sta njen izbor in nato vpogled v naslovno temo povsem referenčna in vanjo enakovredno prinašata tudi primere iz domače scenske prakse. Ta vpis ali inskripcija, s katerim se je Petra – resda ne prvikrat, vendar še nikdar tako temeljito in obsežno – vpisala v polje scenskih študij kot upoštevanja vreden glas, pa je pomemben tudi zato, ker ga je opravila z osebno gesto, to je z nespregledljivim lastnoročnim »podpisom«: njen pristop je kljub znanstvenemu okviru doktorske študije namreč vselej tudi osebno zaznamovan, na trenutke celo s pravim »avtofikcijskim« vložkom (glej npr. poglavje Duh dvojnik umrlega), ki pa v resnici to ni in zgolj od daleč spominja na trenutno popularen literarni trend, Petri empirija namreč zgolj ponudi avtentični material za temeljito analitično obdelavo, ki je na ta način, torej z »osebno udeležbo«, še prepričljivejša in v razpravo prinese še druge vrste »resnico«: ob (fikcijsko) analitični še (dokumentirano) resnico življenja samega.
Blaž Lukan
Avtorica se v knjigi ukvarja s primeri uprizoritev, na katerih vsebino in formo je vplivala ter jih nepovratno preobrazila realna smrt. Pri tem izhaja iz dejstva, da slednja za dene ob meje gledališča kot medija, saj spada na skrajni konec vrste zelo fizičnih oziroma zelo nasilnih dejanj, ki jih na odru ni niti dovoljeno niti zares mogoče uprizoriti.
O KNJIGI
Vsaka igralka ali igralec za časa življenja na odru velikokrat »umre«. Drama in gledališče sta kot vse druge umetnosti svoj navdih že od nekdaj iskala tudi v smrti, zato je seznam besedil in vlog, ki so nastale na to temo, tako rekoč neskončen. Toda medtem ko je uprizarjanje fiktivne smrti v najrazličnejših oblikah v gledališču nekaj običajnega in celo zaželenega, ga realna smrt nepovratno spodnese. Realna smrt namreč zadene ob meje gledališča kot medija.
Petra Pogorevc v knjigi Gledališče in žalovanje. Uprizarjanje smrti kot izgube izhaja iz primerov uprizoritev, v katerih obstoječe odrsko življenje je posegla smrt kot realen dogodek onkraj metafore in fikcije (denimo znotraj ustvarjalne ekipe), žalovanje ter njegova pridružena pojma spominjanje in poslavljanje pa se v njih pojavljajo kot odziv na izgubo ter narekujejo fokus in modus nadaljnjega uprizarjanja.
Cilj njene raziskave je sinteza treh izzivov: pogledati na živost gledališča skozi optiko smrti, se vprašati, katera sredstva, postopke in strategije si izposoja iz drugih medijev z namenom, da bi se nekoga spominjalo ali za njim žalovalo, ter preveriti namen, s katerim se je tega sploh lotilo. Interdisciplinarna obravnava teoretskih raziskav različnih provenienc se preplete v knjigi z izbranimi primeri iz sodobne dramske in uprizoritvene prakse.
V želji, da bi čim bolj prepletla teorijo in prakso, je avtorica knjigo razdelila na pet ločenih poglavij. Na začetku vsakega razgrne enega izmed petih krovnih primerov, ki ga ob koncu pokomentira v skladu s predstavljenim teoretskim orodjem in dodatnimi primeri znotraj poglavij. Krovni primeri so: Rekviem za L Fabrizia Cassola in Alaina Platela, Vnetje glagola živeti Wajdija Mouawada, Grief and Beauty Mila Raua, Kralj Lear Jana Klate in Noordung 1995–2045 Dragana Živadinova.
O AVTORICI
Petra Pogorevc je diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1993 je začela delovati v slovenskem kulturnem prostoru kot novinarka, kritičarka, publicistka in prevajalka. Petnajst let je pisala gledališke kritike za časopis Dnevnik ter objavljala članke s področja gledališča v domačih in tujih strokovnih revijah. Za kritiško-esejistična besedila v rubriki Gledališki dnevnik, ki jih je za revijo Sodobnost pisala od leta 2004 do leta 2007, ji je Društvo slovenskih pisateljev leta 2005 podelilo Stritarjevo nagrado.
Od leta 2007 je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem kot dramaturginja in urednica zbirke Knjižnica MGL. Kot dramaturginja je doslej sodelovala s številnimi uglednimi slovenskimi in tujimi režiserji, kot urednica pa se podpisala pod štirideset knjig s področja teorije, zgodovine in prakse gledališča, plesa in sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Za vodenje in urejanje zbirke Knjižnica MGL ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo Bršljanov venec za umetniške dosežke v letu 2016.
Leta 2020 in 2022 je objavila knjižni uspešnici Rac : biografski roman o Radku Poliču in Joži : biografski roman o življenju Jožice Avbelj. Obe knjigi sta izšli pri založbi Beletrina, v interpretacijah njunih protagonistov pa so ju v obliki zvočnih knjig izdali tudi pri ZKP RTV Slovenija. Marca 2025 je na AGRFT zagovarjala doktorsko disertacijo s področja študijev scenskih umetnosti, in sicer na temo Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih. Na tej podlagi je nastala pričujoča znanstvena monografija Gledališče in žalovanje. Uprizarjanje smrti kot izgube.
IZ SPREMNE BESEDE
Knjiga Petre Pogorevc Gledališče in žalovanje. Uprizarjanje smrti kot izgube, katere osnova je njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih, pravzaprav ne potrebuje »spremne besede«. Sama v sebi je namreč izpisana do take mere, da ji spremne besede težko kaj dodajo, morda samo kaj – prej ali slej nehote – odvzamejo. Če sem pravkar zapisal »izpisano«, pa sem v resnici mislil »vpisano«: Petrin pričujoči »izpis« se namreč pomembno vpisuje v kontekst sodobnih scenskih umetnosti, ne samo slovenskih, temveč tudi mednarodnih, saj sta njen izbor in nato vpogled v naslovno temo povsem referenčna in vanjo enakovredno prinašata tudi primere iz domače scenske prakse. Ta vpis ali inskripcija, s katerim se je Petra – resda ne prvikrat, vendar še nikdar tako temeljito in obsežno – vpisala v polje scenskih študij kot upoštevanja vreden glas, pa je pomemben tudi zato, ker ga je opravila z osebno gesto, to je z nespregledljivim lastnoročnim »podpisom«: njen pristop je kljub znanstvenemu okviru doktorske študije namreč vselej tudi osebno zaznamovan, na trenutke celo s pravim »avtofikcijskim« vložkom (glej npr. poglavje Duh dvojnik umrlega), ki pa v resnici to ni in zgolj od daleč spominja na trenutno popularen literarni trend, Petri empirija namreč zgolj ponudi avtentični material za temeljito analitično obdelavo, ki je na ta način, torej z »osebno udeležbo«, še prepričljivejša in v razpravo prinese še druge vrste »resnico«: ob (fikcijsko) analitični še (dokumentirano) resnico življenja samega.
Blaž Lukan