Kratka vsebina in ozadje

Noč je. Jona in Leviva Popoh, zakonca v poznih petdesetih, ležita v postelji. Leviva mirno spi in sanja, Jona pa se buden predaja malodušnim mislim. Občutek ima, da je zapravil svoje življenje, in prevzame ga silovita želja, da bi ga korenito spremenil, dokler je še čas. Grobo prebudi svojo ženo in oznani, da jo po tridesetih letih zakona zapušča. Sledi neusmiljen spopad dveh, ki se po dolgih letih skupnega življenja poznata do obisti. Naveličanost, nakopičene zamere in zavedanje o človekovi minljivosti sprožijo plaz očitkov, zmerjanja, obtoževanj in žalitev, seveda pa tudi izraze globokih nežnosti in skrivnostnih prepletenosti. Medsebojno obračunavanje je mestoma grenko-sladko, večinoma pa boleče okrutno. Izrečeno je vse tisto, kar si drug o drugem dostikrat mislimo, a zelo redko povemo. Levin skozi živ in prepričljiv besedni dvoboj mojstrsko in subtilno razgrinja tudi številna kompleksna vprašanja o smislu človekovega bivanja v bližini neizogibne smrti. Ko se zakoncema kasneje v igri pridruži osamljeni znanec, njuno zvezo vsaj za hip uzremo s povsem drugačne perspektive …

 

Tomaž Flajs: Biti Jona ali biti Gunkel, to je zdaj vprašanje? (odlomek iz članka v gledališkem listu)

Dramsko delo Hanoha Levina Življenje kot delo dojemam kot koncentrat, jušno kocko eksistencialnih tem, s katerimi se spoprime sleherni človek, ko se sooči s končnostjo svojega zemeljskega bivanja: življenjski smisel, samota na eni in vpetost v odnose na drugi strani, lastna odgovornost za kreiranje svojega življenja, pešanje moči, ki vodi proti smrti … Motivno so te teme postavljene v okvir nočnega prepira med starajočim se zakonskim parom Jono in Levivo Popoh, ki ju preseneti nepričakovan obisk osamljenega družinskega prijatelja Gunkla.

Vsi trije, Jona, Leviva in Gunkel, vsak na svoj način preigravajo obupne poskuse, da bi se iztrgali iz objema prepoznanja svoje smrtnosti z zatekanjem v nevrotične strategije zanikanja. Kot pomagalo zanikanja pri tem uporabljajo drug drugega, s čimer se Življenje kot delo vzpostavi kot komedija o neavtentičnih odnosih. To je običajna »pot« tudi v življenju: če ne prenesemo pogleda v lastno brezno in se ne spoprimemo s svojimi strahovi, bodo odnosi z drugimi ljudmi neogibno odsevali muko naših prizadevanj, da bi si ubežali.

 

O avtorju

Hanoh Levin je kot najpogosteje uprizarjani izraelski dramatik v tujini tudi najbolj plodovit izraelski in judovski dramatik vseh časov. Rojen je bil leta 1943 v Tel Avivu vernima staršema, ki sta se pred drugo svetovno vojno priselila iz Poljske. Obiskoval je versko osnovno in srednjo šolo, religiozen način življenja pa je opustil kmalu po zaključku srednje šole, ko je vstopil v vojsko. Po vojaški službi je na telavivski univerzi študiral filozofijo in hebrejsko književnost, zanimal pa se je tudi za gledališče, ki je postalo tesno povezano z njegovim intimnim življenjem. V dveh zakonih so se mu rodili štirje otroci. Umrl je leta 1999, star komaj 56 let.

Svojo prvo dramsko delo, natančneje satirično politično radijsko igro, je objavil leta 1967, s politično satiro in kabaretom pa je nadaljeval tudi v naslednjih letih. S satiričnim kabaretom Ti in jaz ter naslednja vojna, uprizorjenim leta 1968, in z igro Ketchup iz leta 1969 je Levin nastopil proti patosu izraelskega militarizma, se norčeval iz nesposobnosti izraelskih državnikov ter se na makabrističen način ukvarjal z žalovanjem. Njegova kritična dela so takoj naletela na ostre kritike. S tretjo politično igro, ostro komedijo Kraljica kopalnice, prvo predstavo, ki so jo uprizorili v državnem gledališču Kameri v Tel Avivu leta 1970, je zaradi rabe prostaškega jezika in provokativnih prizorov proti Svetemu pismu in nekaterim značilnostim takratne družbe izzval val protestov. Protestniki so med drugim motili predstave, vlada pa je grozila z ukinitvijo državne finančne podpore gledališču. Levin je vseeno še naprej pisal drame, pa tudi komedije, a vse niso razburkale občinstva ali kritikov. Skupno je Levin napisal 63 iger, od teh jih je 22 tudi režiral. Kmalu po njegovi smrti so izšla njegova zbrana dela v 17 zvezkih.

Levin ni bil popolnoma prepričan, ali je igra Življenje kot delo resnično zrela za na oder; občutek je imel, da nekako ni dokončana. Drugi pa niso tako menili. Za časa njegovega življenja je bila ta igra, ki jo uvrščajo med njegove drame »iz soseščine«, se pravi o vsakodnevnem življenju, uprizorjena dvakrat, nobenkrat pa je ni režiral sam. Krstna uprizoritev je bila v Tel Avivu leta 1989, druga pa v Jeruzalemu leta 1998, leto dni pred avtorjevo smrtjo. V vseh njegovih dramah »iz soseščine« si liki govorijo, kar si ljudje včasih mislimo o drugih, pa si tega ali ne upamo povedati ali pa nas je tega preveč sram. Življenje kot delo je ena bolj zajedljivih iger tega sloga, dialogi so na trenutke prav okrutno boleči. Že naslov drame nakazuje edinstveno vsebino: govor je o pogledu na celotno življenje, o tem, kar posameznik ustvari v življenju, a ne toliko v smislu kariere in fizičnega dela, temveč o delu v zasebnem življenju. Jona, izhajajoč iz ideje, da življenje mora imeti smisel, že na začetku pove svoji ženi Levivi, da mu življenja ni uspelo živeti, temveč da se mu je življenje preprosto zgodilo, da življenje prav zaradi bivanja z njo ni imelo smisla. Odgovor na to mu Leviva poda šele takrat, ko je Jona že mrtev in govori le še njegov duh, in sicer da je življenje v partnerstvu delo, da je partnerstvo sámo življenjsko delo.

 

Zahvaljujemo se sodelujočima glasbenikoma Luki Ipavcu (trobenta) in Evi Jurgec (oboa).