Kratka vsebina

Nastanek vsebinsko neverjetno bogate, v vseh smereh razplastene in očarljivo duhovite gledališke igre sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije so navdihnile usode treh izjemnih žensk, ki so v zgodovini človeštva pustile pomemben pečat. Nemka Sophia Magdalena Scholl, Rusinja Sofija Lvovna Perovskajeva in Francozinja Marie-Sophie Germain so živele v različnih stoletjih in državah, vendar so imele sorodno usodo in isto lastno ime. Bile so neuklonljive aktivistke in intelektualke, ki so se vse življenje borile zoper nasilje, neznanje in neenakopravnost vseh vrst ter za svoja prepričanja plačale visoko in okrutno ceno (Schollovo in Perovskajevo so obsodili na smrt).

Lucidne dramske parafraze teh zgodovinskih posameznic so v dramskem besedilu Simone Semenič ujete med pripovedovanja, klepetanja, prepiranja, komentiranja, zgražanja, občudovanja, negodovanja, sanjarjenja … sedmih kuharic, ki pripravljajo hrano za vojake na fronti, in štirih soldatov, ki so zadolženi za eksekucijo vseh treh upornih sofij. Avtorica v besedilu obsodi vojno, konformizem in birokracijo, obenem pa analizira položaj ženske znotraj (patriarhalne) družbe. Kot so v obrazložitvi Grumove nagrade zapisali člani žirije, je dramsko besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije pronicljiva drama, ki domala že presega dramsko formo in se spogleduje z narativnostjo. Besedilo nima didaskalij, temveč so te vpete v dramski dialog, ki ga zaznamuje izrazita zvočna podoba. Kljub vsebinski kompleksnosti je igra napisana lahkotno, virtuozno duhovito in tekoče ter predstavlja pravi uprizoritveni izziv.

O besedilu (povzeto iz gledališkega lista uprizoritve, članek Anje Krušnik Cirnski)

Dramsko besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije je posebno ne zgolj zaradi izrazite avtorske forme, temveč tudi zaradi specifične igre in konverzacije drame med zgodovino in fiktivnostjo dramskega besedila.

Semeničeva je besedilo posvetila trem zgodovinskim osebnostim: Sophii Magdaleni Scholl, nemški politični aktivistki, Sofiji Lvovni Perovskajevi, ruski »teroristki«, in Marie-Sophie Germain, francoski znanstvenici. V edinstvenem univerzumu se tako izgovarjajo resnični podatki o teh osebah, obenem pa dramsko besedilo ostaja zvesto temu, kar je: fikcija. Tako Semeničeva zaključi z obglavljanjem vseh treh sofij, čeprav je takšno smrt doživela zgolj Schollova.

Dramsko besedilo je tokrat vedno korak pred nami; ne le da nam ponudi vsa resnična dejstva, igra se tudi z avtointerpretacijo, kar je najbolj nazorno na primeru številke sedem, ki je število mnogoterih simbolov. Kuharic prav tako ne določa nič konkretnega, Semeničeva jih nekoliko označi z določeno karakterno lastnostjo, npr. »ta fina« ali »ta pedantna«. Obenem pa imajo tudi polnarativno funkcijo, Semeničeva je to prepletla z didaskaličnostjo replik.

Skupina sedmih kuharic je skupina zgovornih, a popolnoma neaktivnih žensk vseh vojn skozi zgodovino. Sedijo, lupijo krompir in zapolnjujejo dramsko besedilo s celim seznamom klišejev, predsodkov, modrosti. Svet in sebe so uspele prepričati, da so skupina stark, ki živi svoje življenje, kot jim je bilo zapovedano, in se ognejo kakršni koli odgovornosti do sveta in soljudi. Nasprotno, njihov vsakdan je proizvajanje hrane za vojake, kar pomeni, da so one tisti stroj, ki vojno sploh poganja.

Tudi soldati, v tem primeru bolj rablji, niso specifični. Specifični postanejo šele v zadnjem delu, po usmrtitvi Sophie Magdalene Scholl, ko ena od kuharic in soldati odigrajo nekaj prizorov iz njenega življenja.

Rezultat tega je, da besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije ne podaja nobenega določenega dramskega časa ali prostora. Nasprotno, temu se nalašč izogne in pridobi na univerzalnosti vojn in njenih udeležencev (takšnih in drugačnih), obenem pa je – predvsem zaradi sofij – daleč od splošnega, nedorečenega in pomanjkljivega.

Besedilo ustvarja svojevrsten univerzum skorajda nenehnega vojnega stanja.