Kos plastike je nova igra uglednega in gledalcem MGL dobro znanega mladega avtorja Mariusa von Mayenburga. Gre za duhovit, a obenem ostro posmehljiv dramski portret tistega dela evropske populacije, ki se (za razliko od številnih drugih prebivalcev stare celine) koplje v malomeščanskem izobilju, istočasno pa tone v pomanjkanju občutka za vse, kar je avtentično, spontano, etično, sočutno, predvsem pa – logično.

Ulrike in Michael veljata za čudovit zakonski par, vse je vzorno in zavidanja vredno. A od domnevne preobilice dela sta popolnoma izčrpana, ves čas odsotna. Njun sin pa je medtem sam doma. Prejšnjo varuško so odpustili, ker je imela rahel poljski naglas; to bi utegnilo škodovati jezikovnemu razvoju odraščajočega Vincenta. Denarja je pri hiši veliko, medsebojnega potrpljenja pa bolj malo.

Čas je, da najamejo novo hišno pomočnico. Pojavi se Jessica, lepa je in zelo tiha. Čistila bo, prala, kuhala in skrbela za otroka. Kot rečeno, Jessica je živo nasprotje svojih novih delodajalcev. Zelo pozorno opazuje, a večinoma molči. Za nekakšen red je torej formalno poskrbljeno in občutek imamo, da se bo v razkošno stanovanje naselila harmonija. A ni tako. Jessicina »drugačnost« sproži vrsto nenavadnih reakcij, izpovedi, obračunov, spoznanj. Kako to? Nemogoče je tudi presoditi, ali je preobrazba, ki jo ob pogledu na Jessico doživi družinski prijatelj, alternativni umetnik Haulupa, posledica njegovega osebnega zloma ali je del vsebinsko zavezujočega umetniškega projekta. Pred našimi očmi se v prah sesipajo umetno vzdrževane manire, prikrojene resnice in domnevno čvrsti značaji … Kdo je Jessica? Od kod prihaja? Kaj jim je storila? Oziroma: kaj bodo oni storili njej?

Ira Ratej v članku gledališkega lista uprizoritve

Mayenburg razstavi življenja bivše umetnice Ulrike, katere obsesivna nevroza spreminja stanovanje v laboratorijsko dezinficiran »refugium«, kot ga opiše njen mož Michael, zdravnik interne medicine, ki ga mučijo simptomi širokega psihosomatskega spektra, začenši z nespečnostjo, glutensko in laktozno netoleranco, ki je bržkone posledica stresa na delovnem mestu in tudi doma. V tem čistem zatočišču živi, bolj ali manj sam sebi prepuščen, tudi njun sin Vincent, še eden v seriji Mayenburgovih »zgubljenih otrok«, ki pa ni tako (avto)destruktiven, kot smo pri Mayenburgu vajeni. Vincent noče biti fant, ker bi rad bil dekle. To očitno opazijo tudi njegovi sošolci, ki ga po pouku maltretirajo, medtem ko njegovi starši tega niti ne slutijo. Vincentu pa presenetljivo priskoči na pomoč Jessica, ki ni zgolj nekakšen substitut Vincentovih odsotnih staršev, ki se v pogovorih z njim zatekajo k frazam iz priročnikov o spolni vzgoji. Gospodinjska pomočnica postaja nekakšen katalizator izpovedi, pospeševalec samorefleksije vsakega izmed družinskih članov. Redkobesedna Jessica, ki trpno prenaša ponižanja in upošteva vsa navodila delodajalcev, posluša tarnanje in jamranje zakonskega para, ki si ne zna več prisluhniti. Ob tem je ves čas pasivna in profesionalno korektna. Z molkom in na redko posejanimi kratkimi stavki ne posega v dogajanje na aktiven način, pač pa z nesporazumi sproža katarzične učinke vseh treh članov družine. Navkljub poniževanju se nikoli ne upre, ničesar in nikogar ne zavrne.

Serge Haulupa je Ulrikin šef, priznani umetnik s področja sodobne umetnosti, s katerim Mayenburg vzpostavi vertikalno hierarhično lestvico socialno-ekonomskih odnosov, ki se pne od njega navzdol do Jessice. Nenadoma se liki postrojijo v odnosu drug do drugega skozi prizmo družbenih položajev. Ekonomika družine tako ni zgolj razpolaganje s sredstvi za preživljanje, temveč se v njej zrcali in jo določa tudi socialno-gmotni položaj njenih članov. Haulupa, kot najuspešnejši, najbogatejši med dramskimi osebami, brezkompromisno posega v intimno življenje družine, brezobzirno žali Ulrike in Michaela, čeravno se tudi sam duševno in telesno zvija pod težo depresije, ki je bodisi posledica ali pa vzrok njegove umetniške krize, iz katere ga reši nova muza: skrivnostna Jessica Schmitt.

O avtorju

Marius von Mayenburg je leta 1972 v Münchnu rojeni nemški dramatik, ki je nase opozoril z dramo Ognjeni obraz (Feuergesicht), za katero je leta 1997 dobil Kleistovo priznanje za mladega dramatika. Od tedaj je napisal že vrsto uspešnih dramskih besedil, ki so našla pot na odre po vsem svetu. V jedru Mayenburgovih besedil so vedno družine, navadno vsaj z enim problematičnim pubertetnikom, oziroma zakonski pari, ki se pehajo za ljubeznijo, uspehom in srečo ter slej ko prej pristanejo v kaosu razpada lastne identitete. Zase Mayenburg pravi, da ne sledi gledališkim trendom, ker je po svojem umetniškem bistvu tradicionalist, saj se je razvijal pod vplivom Brechtove dramatike. Do danes je napisal šestnajst besedil, od katerih je bila večina uprizorjena v berlinskem gledališču Schaubühne, kjer je zaposlen kot hišni avtor, dramaturg in režiser. Zadnja leta namreč svoja besedila tudi režira; tako je sam režiral krstno uprizoritev besedila Kos plastike.

Marius von Mayenburg v MGL:

– 1. marca 2001: Ognjeni obraz, režiser Samo M. Strelec

– 10. februarja 2009: Grdoba, režiser Boris Kobal