Živ sem, šepeta Krištof in joka. Živ sem, šepeta Krištof in se smehlja. Živ sem, šepeta Krištof in joka. Živ sem, šepeta Krištof in se smehlja. Živ sem, šepeta Krištrof in črna kača se spremeni v »saj se mi ni niti sanjalo, da je v meni skrite toliko nežnosti«
Neznosno dolge objeme je Ivan Viripajev, najpomembnejši predstavnik nove, družbeno in socialno kritične generacije ruskih gledaliških ustvarjalcev, napisal v šestih mesecih leta 2014 po naročilu berlinskega Deutsches Theatra. Leto kasneje je besedilo, nezadovoljen z nemško krstno izvedbo, zrežiral sam v loškem Teatru Powszechny.
Bog, to je impulz. Jaz čutim svoj stik z impulzom in počnem samo to, kar moram. Sama sebi dopuščam vse, ampak delam pa samo to, kar moram. To je glavni princip vesolja. Sama sebi dovolim vse, pravico imam do vsega. Ker čutim impulz, pa delam to, kar moram.
Na prvi pogled se zdi, da Ivan Viripajev tudi v Objemih obravnava teme iz svojih prejšnjih iger, ki smo jih že uprizorili v MGL (Kisik, Iluzije in Pijani): iskanje ljubezni in smisla, odnos do Boga, razmerje med resničnostjo in resnico. Spremenljiva razmerja med dvema ženskama (Monika in Emmy) in moškima (Charlie in Krištof) se gibljejo med New Yorkom, kjer se dogaja prvi del igre, in Berlinom, v katerem se dogajanje sklene. Charlie je Američan, Monika Poljakinja, Krištof je Čeh, Emmy pa srbska emigrantka. Življenje jih na več načinov preplete, premeša, preizkusi.
Objemi se rahljajo in Amy z vsem svojim krhkim bistvom zdrsne iz njih in pade tja, kamor počasi naletavajo beli kosmi snega. In Amy se preobrazi v sneg. Počasi, počasi v belih kosmih pada Amy. Pada nekam. Pada nekam v nebesa. Pada nekam v drugo galaksijo, kjer bo zdaj za vekomaj …
Čeprav je občutek plastificiranosti življenja in odsotnosti neposredne izkušnje danes že lieu comoune mlade generacije, se Viripajev ne zateka v iskanje odrskih manifestacij takega bivanja, pač pa se potopi v um in psiho svojih oseb. Replike so pisane v tretji osebi in zelo malo je neposrednih dialogov. Osebe svoje misli in dejanja opisujejo ter nizajo srečanja in pogovore z modro piko, ki se večinoma dogajajo v območju spremenjenih stanj zavesti. Vsi štirje vstopajo v stanje transcendence, v katerem občutijo globoko ljubezen, ki se kaže kot neznosno dolg objem. Ta neznosnost se ne tiče več bivanjskega neugodja, niti ne gre za razpetost med erosom in tanatosom, pač pa za popolno zlitje z nečim, kar je onkraj zavesti in življenja kot takega. Ali kot pravi modra pika Viripajeva: ko lahko počneš kar koli, narediš samo tisto, kar moraš. Ni naključje, da sta prenašalki te dejavne ljubezni prav ženski, prav tako ni naključje, da se popolno razdajanje in predaja ljubezni za nas žive konča v območju izničenja samega sebe. Ta intimni portret iskalcev ljubezni je zapisan kot liturgično-filozofska oda ljubezni do niča.
Jaz dovolim sebi, da objamem sebe.