Pojdi na vsebino

Novice

Predstavitev knjige Jakoba Haynerja Zakaj gledališče. Kriza in prenova

4. januar 2022

Predstavitev knjige je bila v torek, 11. januarja, ob 19. uri na Mali sceni MGL.

Z veseljem vas obveščamo, da je v zbirki Knjižnica MGL izšla nova knjiga:

Jakob Hayner
Zakaj gledališče : Kriza in prenova
Prevajalka Mojca Kranjc
Knjižnica MGL (177)

Zakaj gledališče. Kriza in prenova, knjiga novinarja mlajše generacije Jakoba Haynerja (1988), literarnega in gledališkega kritika, večletnega urednika referenčnega nemškega mesečnika »za gledališče in politiko« Theater der Zeit, znanega tudi bralcem slovenskega mesečnika Literatura, za katerega piše recenzije v nemščino prevedenih slovenskih literarnih del, je izšla marca 2020, tik preden je tudi Evropo zajela epidemija novega koronavirusa. 

Ukrepi za zmanjšanje širjenja okužb so zadeli gledališče v bistvo njegove narave, saj so preprečili ali vsaj zelo okrnili udejanjenje njegove specifike – istočasno prisotnost nastopajočih in publike v istem prostoru. Kriza, katere vzroke Hayner vidi predvsem v načinu, kako se gledališče odziva na dogajanje v družbi, se je tako še poglobila: z ontoloških vprašanj se je razširila na eksistencialna, če ne kar eksistenčna. In če kriza zmeraj pomeni pretres ali celo zrušenje, hkrati ponuja tudi priložnost za postavitev novih temeljev, pred katero pa je treba opraviti temeljit razmislek o temeljnem vprašanju: zakaj (sploh) gledališče.

Berlinska založba Matthes & Seitz je knjigo, ki je izšla kot 160. zvezek njihove ugledne zbirke Vesela znanost, predstavila z naslednjimi besedami: »Kot reakcija na politično cepitev družbe in vrnitev reakcionarnih tendenc je tudi gledališče zajel val politizacije: v njem uprizarjajo nove interpretacije ključnih zgodovinskih dogodkov, na oder vabijo ljudi s travmatičnimi izkušnjami, pa tudi medijske osebnosti, in odpirajo prostor marginaliziranim skupinam. A s tem ko gledališče lovi korak z dnevno politiko, razglaša svojo lastno umetniško obliko za zastarelo. Večinoma je rezultat slaba umetnost in še slabša politika. Jakob Hayner v svojem konciznem eseju interpretira ta razvoj kot izraz globoke intelektualne in umetniške krize ter terja vrnitev k tistemu, kar zaznamuje gledališče v primerjavi z drugimi umetniškimi pojavi. Kajti le če se politična vprašanja odpirajo in obravnavajo v jeziku umetnosti, je mogoče rešiti moč, ki ga ima v sebi drama: njena moč je namreč ravno v tem, da se ne spaja z dejanskostjo, temveč da jo presega. Haynerju gre za nič manj kot za prenovo ideje gledališča.«

O AVTORJU

Jakob Hayner (Dresden, 1988) je študiral nemško književnost in filozofijo na Humboldtovi univerzi v Berlinu, vzporedno pa delal kot novinar. Leta 2016 je postal urednik ugledne gledališke revije Theater der Zeit, kjer je objavil številne prispevke in kot avtor ali urednik sodeloval v založniškem programu, na primer v zborniku Lob des Realismus: Die Debatte (2017), ki sta ga uredila Nicole Gronemeyer in Bernd Stegemann (razprave v zborniku so odziv na odmevno Stegemannovo knjigo Lob des Realismus, ista založba, 2015), z Erikom Zielkejem pa sta pred kratkim objavila tudi zbornik Lukácsevih razprav o gledališču [Georg (György) Lukács, Texte zum Theater, uredila Jakob Hayner in Erik Zielke. Berlin: Theater der Zeit, 2021]. Celotna bibliografija Haynerjevih prispevkov za Theater der Zeit je dostopna na https://www.theaterderzeit.de/person/15876/beitraege. Kolumne objavlja na portalu jungle.world (https://jungle.world/autorin/jakob-hayner?page=1). Po izidu knjige Zakaj gledališče je zapustil redakcijo revije Theater der Zeit in prestopil k socialističnemu dnevniku Neues Deutschland (nd), vodilnemu časopisu nekdanje NDR, ki dandanašnji komaj še životari. Piše o politiki, znanosti, filozofiji, literaturi in gledališču. Med drugim je objavil recenziji v nemščino prevedenih romanov Hudičev jezik (Teufelssprache, 2017) Veronike Simoniti in Kronosova žetev (Chronos erntet, 2019) Mojce Kumerdej, ki sta v slovenskem prevodu dostopni na spletni strani LUD Literatura (https://www.ludliteratura.si/avtor/jakob-hayner/).

IZ SPREMNE BESEDE

»Mnogi teoretiki so prepričani, da se gledališče najbolje znajde prav v krizah, lastnih in družbenih; gledališče bi nasploh lahko definirali kot umetnost krize. Gledališče cveti, ko je družba v krizi. Ne manjka zgodovinskih primerov, ki to dokazujejo, od starogrških Aten do evropskega dvajsetega stoletja. Toda zdajšnja kriza se od vseh prejšnjih razlikuje po nečem bistvenem: gledališče je podvomilo o sebi oziroma o tistih svojih temeljih, na katerih je gradilo od samega začetka; zapustilo je svoje stalno mesto v kulturi, tradicionalno ločeno od vseh drugih dejanskosti, in se podalo v »življenje«, kajti med umetnostjo in življenjem ne sme biti pregrad in prepadov, umetnost je življenje in življenje umetnost, sceno je treba odpreti življenju (realnemu), življenje (družbene dejanskosti) pa estetizirati, tako so govorili že prvi avantgardisti. Gledališče se je v svojih radikalnih postmodernih obratih in ontoloških piruetah odpovedalo sebi kot umetnosti, da bi postalo nekaj drugega in svoj novi smisel poiskalo tam, kjer vse tisto, kar bi gledališče želelo postati in svoje delovanje na teh mestih na novo utemeljiti in organizirati, počnejo že drugi sistemi, na primer politika, oblast, ekonomija, znanost ali mediji. Odpovedalo se je svojemu izjemnemu (četudi »vzvišenemu«) mestu v družbi in kulturi, svoji drugi naravi, svojemu utemeljitvenemu diskurzu, zato je zdaj samo (pogosto nepovabljen) gost na tujih simpozijih, eden med mnogimi. Zelo glasen gost in brez manir, ki pa mu kljub kričavosti in patosu le še malokdo prisluhne. Pogosto se zdi, da so že vsi drugi gostje boljši igralci od tistega, zaradi katerega ljudje (gledalci) stoletja hodijo v gledališče. Po predstavi in po simpoziju se gledališki igralec vrača domov lačen, osamljen in pozabljen. Na drugi strani ulice odhaja domov tudi gledalec, z mislimi že pri jutrišnjem dnevu in ne več pri predstavi, ki si jo je ravnokar ogledal. Zakaj se je to zgodilo, se sprašuje Jakob Hayner, in odgovarja z novim, še bolj radikalnim vprašanjem: zakaj (sploh še) gledališče?«

Janez Pipan

Predstavitev knjige je bila v torek, 11. januarja, ob 19. uri na Mali sceni MGL. Pogovor z avtorjem spremne besede Janezom Pipanom in prevajalko Mojco Kranjc je povezovala urednica knjige in zbirke Petra Pogorevc. Na predstavitvi sta sodelovala tudi dramska igralca Lara Wolf in Gregor Gruden.