Agatja Tihonovna (Jana Zupančič) se moži. Njena stara teta Arina (Bernarda Oman) si zanjo želi trgovca, kot je bil pokojni oče, ženitna posredovalka Fekla (Tanja Dimitrievska) pa išče nekaj boljšega; naj bo Agatjin bodoči mož plemenit, ugleden gospod. Na drugi strani se za poroko končno odloči tudi zapriseženi samec, dvorni svetnik Podkoljosin (Jožef Ropoša), a se nikakor ne more odločiti za eno od nevest, ki mu jih priporoča Fekla.

Po treh mesecih ga spreten trgovec, prijatelj Kočkarjov (Sebastian Cavazza), končno odvleče na obisk k Agatji. Na njenem domu se prav takrat zbere pisana druščina odcvetelih samcev, eksekutorjev, častnikov in nekdanjih pomorščakov, ki jih je Fekla kot primerne kandidate po stasu in stanu nalovila po mestu. Med njimi se vname petelinji boj.

Agatja izbere in zgodba se že nagiba k srečnemu koncu. A čeprav je ponudba za ženitev še tako mamljiva, je poleg izbire ključen tudi dokončen akt odločitve.

Ozadje

Ženitev je komedija, ki jo je Gogolj pisal od leta 1832 do leta 1842, vmes pa leta 1835 dokončal svojo slavnejšo igro Revizor. Začetna verzija, ki je bila postavljena v podeželsko okolje in ne v velemesto, se je imenovala Snubci. V Snubcih protagonistka najame ženitno posrednico, ki k hiši pripelje štiri snubce. Ker bodoči nevesti ugaja njihova pozornost, sprejme kar vse štiri. Do leta 1842 je Gogolj Snubce močno predelal. Krstna uprizoritev Ženitve je bila v Sankt Peterburgu 9. decembra 1842.

Ženitev sta v slovenščino doslej prevedla Josip Mencej in Josip Vidmar. Pri nas so jo prvič uprizorili leta 1919 na odru Kraljevega slovenskega gledališča v Ljubljani (režiser Josip Osipovič-Šuvalov). Slovenskih uprizoritev Ženitve je bilo doslej štirinajst, nazadnje so jo uprizorili v SLG Celje leta 1979 (režiser Dušan Mlakar) in v PDG Nova Gorica leta 2001 (režiser Paolo Magelli).

V Ženitvi so liki zelo sodobni in spominjajo na kapitalistično okolje, v katerem živimo. Ne gre za komedijo o ljubezni, pač pa o trgovanju in kapitalističnem načinu izbiranja potencialne žene oz. moža. Gogolj v Ženitvi tako parodira prozaične razloge, ki ljudi ženejo v poroko.

O avtorju

Nikolaj Vasiljevič Gogolj se je rodil marca 1809 v Ukrajini kot potomec stare graščinske družine v enem izmed najbolj temačnih obdobij ruske zgodovine – v obdobju tiranije in diktature carja Nikolaja I. Že zgodaj je spoznal gledališče prek očeta in deda, ki sta pisala igre za lutkovno gledališče in kratke komedije. Preboj na literarno prizorišče mu je uspel z Večeri na pristavi blizu Dikanjke, popisom idiličnega okolja svojega odraščanja. Samotarski in zamišljen otrok je odrasel v zadržanega dijaka z izjemnim literarnim talentom. Po neuspešni karieri uradnika in kasneje pedagoga se je z objavo epopeje Taras Bulba in zbirkah novel Mirgorod (1833) in Arabeske (1835) na literarni sceni uveljavil kot eden najvidnejših predstavnikov realizma. Bedo in tragiko ruske birokracije je opisal v slovitih novelah Plašč in Nos. Največjega odmeva, uničujočih kritik in seveda tudi hvale, pa je bil Gogolj deležen prav z Revizorjem in seveda kasneje z Mrtvimi dušami, v katerih je prav tako prikazal vso bedo ruske družbe. Gogolj je v svojem razočaranju nad zlim svetom in svojo domovino Rusijo ter v depresivnih stiskah zavestno prenehal jesti in od izčrpanosti 21. februarja 1852 umrl star 42 let.