V Padovi živi bogat plemič Baptista, ki ima dve za možitev godni hčerki. Starejša Katarina slovi po vzkipljivosti in kljubovalnosti, mlajša Bianka pa velja za milo in pohlevno. Pred vrati se tare snubcev, ki se vsi potegujejo za mlajšo, medtem ko se starejše zaradi njenega težavnega značaja raje izogibajo. Baptista vztraja, da mora v zakon najprej oddati Katarino. To namero uresniči, ko v mesto prispe temperamentni in nepredvidljivi plemič Petruccio iz Verone. Ta Katarino zasnubi, se z njo poroči in doseže nemogoče: zloglasno trmoglavko preobrazi v ženo, ki odslej slovi po krotkosti in ubogljivosti …

 

Ozadje

Shakespearologi se ne morejo zediniti glede avtorstva in letnice nastanka te slavne komedije, gotovo pa sodi v zgodnje obdobje avtorjevega ustvarjanja. Doživela je že številne odmevne odrske in filmske upodobitve, med katerimi izstopa film Franca Zeffirellija iz leta 1967 z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v glavnih vlogah. Ukročena trmoglavka je z razvidnim zagovorom patriarhalnih vrednot, ki naj bi še posebej prišel do veljave v Katarininem sklepnem govoru, zbudila mnoge burne, tudi odkrito odklonilne in feministično angažirane odzive. In vendar nam današnji čas govori, da ne gre za črno-beli prikaz preseženih problemov, pač pa za intrigantno igro, ki razpre razmerja moči in ljubezni v zakonu.

 

Ozadje – s perspektive režiserke (povzeto po intervjuju z režiserko Anjo Suša iz gledališkega lista uprizoritve)

Za komedijo Ukročena trmoglavka se v več analizah tega Shakespearovega dela predpostavlja, da se mu ni treba približati s kakršnimi koli intelektualnimi ambicijami, ampak samo z idejo, da se občinstvo ob njegovi uprizoritvi zabava. Seveda je jasno, da gre za poznorenesančno komedijo z vrsto resnih dramaturških problemov, ki s perspektive današnjega gledališča delujejo komično. Režiserka v uprizoritvi vidi več kot le zabavo občinstva, še več – temu pravzaprav nasprotuje. Odločila se je, da bo s postavitvijo omenjenega Shakespearovega dela ponudila drugačno branje in razumevanje izbranega besedila. Tekst jo je prepričal tako zaradi svoje kontroverznosti na temo mizoginije (sovraštva do žensk) kot tudi zaradi mnogih predsodkov o tem, kaj govori in komu je namenjena. Režiserka meni, da tekst ponuja možnost družbenega in političnega aktivizma, kajti vsako gledališče, ki ne referira širšega konteksta, je po njenem mnenju nezanimivo tako za gledalca kot za režiserja. V tem smislu je Trmoglavko takoj poskušala kontekstualizirati. Fokus uprizoritve bo dejansko širši od fokusa samega besedila; režiserka namreč meni, da Katarina ne predstavlja zgolj ženske, ampak morda lahko zastopa katero od številnih marginaliziranih družbenih skupin. Tokratna Trmoglavka je postavljena na oder z izključno moško zasedbo, kar je bila sicer ena od konvencij elizabetinskega gledališča, tokrat pa ob tem pomislimo tudi na fizično enakopravnost moških teles, ne glede na to, ali igrajo moške ali ženske vloge.

Posebnost te uprizoritve je tudi zaključni Katarinin monolog. Tega so ustvarjalci razširili in mu dodali vrednost z novo napisanimi monologi, za kar so poskrbele uveljavljene sodobne dramatičarke prostora bivše Jugoslavije, in sicer Simona Semenič, Maja Pelević in Ivana Sajko.

 

O režiserki

Leta 1973 v Beogradu rojena Anja Suša se podpisuje pod 35 predstav, ki jih je režirala v gledališčih v Beogradu, Somboru, Novem Sadu, Zagrebu, Göteborgu. Njena režija se osredotoča na moderno, sodobno dramo in vključuje naslednje avtorje: Marius von Mayenburg, Albert Ostermeier, Martin McDonagh, Ivan Viripajev, Frank Wedekind, Ingmar Bergman, Irena Kraus, Simona Semenič, Marija Karaklajić, Milan Marković …

Anja Suša je diplomirala na oddelku za gledališko in radijsko režijo Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu ter magistrirala na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete. Na Dunaju se je kot dobitnica Herderjeve štipendije izpopolnjevala na študiju teatrologije.

Je ena od ustanoviteljic in umetniška direktorica skupine Torpedo (1997–2001).
Od leta 2006 je selektorica mednarodnega gledališkega festivala BITEF, direktorica Malega gledališča Duško Radović in članica uredništva gledališkega časopisa Teatron.

Veliko svojega časa posveča gledališkemu delu za otroke in mlade tako v Srbiji kot v tujini, za kar je prejela več mednarodnih nagrad in priznanj. Med njimi naj omenimo Grand Prix na festivalu TIBA za predstavo Pomladno prebujenje Franka Wedekinda – Malo gledališče Duško Radović (2010) in nominacijo za nagrado švedskih kritikov v kategoriji, imenovani predstava za mlado publiko (2013), in sicer za predstavo 5fantkov.si po drami Simone Semenič v izvedbi t. i. Backa Teater iz Göteborga.