Kratka vsebina

Na kaj pomislite, ko slišite Tisoč in ena noč? Katera je prva slika, ki se pojavi pred zaprtimi očmi? Morebiti podoba obokane sobe, polne mehkih blazin, na katerih udobno zleknjena, v tančice odeta lepotica sramežljivo pogleduje moškega s turbanom, ki veličastno, zamišljeno puha oblake dima iz klokotajoče vodne pipe? Ali pa zagledate revno oblečenega mladeniča, kako osupel strmi v čajniku podobno svetilko, iz katere se kakor steber dviga mogočni duh?

Tisoč in ena noč spada med najobsežnejše zbirke ljudskega pripovedništva, datira v zlato dobo islamske civilizacije (8.–13. stoletje), zgodbe pa izvirajo iz Perzije, Sirije, Egipta in Indije oziroma iz jutrovih dežel. Prinašajo vse teme, ki že od nekdaj podžigajo radovedni človeški duh in so prav zaradi svoje univerzalnosti postale del evropske percepcije Bližnjega vzhoda. To izjemno tematsko širino in raznolikost motivov objema okvirna pripoved o vezirjevi hčeri Šeherezadi, ki se, da bi rešila svoje vrstnice pred smrtjo, ponudi za nevesto maščevalnemu sultanu Šahrijarju, čigar prva žena ga je prevarala in to plačala z življenjem. Da bi se izognil nevarnosti ponovnega ponižanja, sultan odtlej po vsaki poročni noči usmrti svojo novo ženo in nemudoma poišče naslednjo. Šeherezada spretno zaobrne potek poročne noči tako, da soproga zamoti z zgodbo, ki jo ob prvih znakih jutra prekine v najbolj napetem trenutku. Sultana premaga radovednost in Šeherezadi nakloni še eno noč …

Klemen Jelinčič: Orientalski preplet žanrov in slogov (povzetek članka iz gledališkega lista uprizoritve)

Tisoč in ena noč je amorfno književno delo, ki je nastajalo v teku stoletij. Opazimo lahko kar nekaj literarnih slojev, npr. starodavni perzijski okvir zgodbe, ki je morda še starejši in iz Indije, ima v 10. stoletju že arabsko obliko, če pogledamo le z enega vidika. V zbirki lahko označimo tudi cikel bagdadskih zgodb in kairski cikel zgodb. Magija, spolnost, ljudje, ki se spreminjajo v živali in nazaj, leteče preproge in sanje so sestavni del večje celote.

Tisoč in ena noč preko svojih zgodb uporablja številne literarne tehnike, s pomočjo katerih pri bralcu vzbuja različne odzive, naj bo to z namenom povečanja občutka dramatičnosti, napetosti, romantičnih ali pa kakšnih drugih čustev. V zbirki odseva tako popularen okus množic kot okus povsem drugega pola družbe, in sicer palač in dvorov. Tudi če določeno zgodbo ali njen del žanrsko označimo tako ali drugače, lahko pripovedno tehniko dramatične vizualizacije opazimo pri vseh. Gre za predstavitev predmeta ali osebe s pomočjo čim bogatejšega opisa čim več podrobnosti ter podajanje telesnih gibov in dialogov na tak način, da si bralec sceno predstavlja pred očmi kar se da živo. Ta tehnika je ena od značilnosti Tisoč in ene noči. Kar je značilno za številne zgodbe, je tudi ponavljanje nekaterih za pripoved ključnih stavkov znotraj ene in iste zgodbe.

Zgodbe se med sabo močno razlikujejo. Med njimi najdemo zgodovinske zgodbe, tragedije, komedije, poezijo, ljubezenske zgodbe, islamske verske legende, burleske in različne oblike erotične književnosti. Naletimo tudi na pravljice, romantične zgodbe, legende, parabole, anekdote in zgodbe o eksotičnih ter realističnih dogodivščinah. V zlati dobi islama, ki jo lahko umestimo med 8. in 13. stoletje, so bili še posebej naklonjeni makamatu, razburljivi pustolovski zgodbi. Tisoč in ena noč je polna tudi različnih pregovorov, izrekov in ljudskih modrosti, ki jih najdemo skoraj v vsaki zgodbi. V zgodbah so prisotne tudi prvine psiholoških dram, elementi grozljivk in sledi zgodnje znanstvene fantastike.

Zgodbe so sestavljene po nekem splošnem ključu in pravilih, s pomočjo katerih je mogoče zgraditi neskončno število zgodb z uporabo materialov, ki so na voljo. Tako so uredniki uporabljali delčke starih zgodb in ustvarjali nove. Tudi izbor števila zgodb v naslovu zbirke ni naključje, saj število 1001 v srednjeveških arabskih matematičnih krogih predstavlja idejo neskončnosti. Tisoč in ena noč nedvomno velja za enega od pomembnejših zakladov človeške kulturne dediščine.

Prvi širše dostopni prevodi Tisoč in ene noči so v Evropo prišli v začetku 18. stoletja, v času, v katerem sta se mešala razmah kolonializma in doba racionalizma.