Leto dni po očetovi nepričakovani smrti se odtujena družina zbere, da bi najmlajši hčerki, ki jo vsi kličejo »tamala« in ki odhaja študirat v Ljubljano, dala čim več nasvetov in obilo ljubezni.

Tamala ima sestro Petro in brata Marjana, ki sta od nje starejša več kot 10 let, ter mamo, ki je ne razume. Vse štiri je prizadela nedavna izguba očeta in nanje vplivala bolj, kot so si to pripravljeni priznati. Petra, ki s fantom Janezom živi v Ljubljani, kljub ljubečemu razmerju, polnem duhovitosti, preživlja žalostno, še nerazkrito zgodbo, 34-letni Marjan pa še vedno živi doma in je tudi zaradi nekdanje partnerice Maje, matere njegovega otroka, le senca tega, kar je bil nekoč. In Maja ravno na ta dan prihaja na obisk.

A Tamala vidi preko dogajanja »tukaj in zdaj«. Ta večer je njena zgodba, ki jo pripoveduje iz časa, ko ljudje okoli nje niso več tisto, kar so bili, nekaterih morda celo ni več. V enem dejanju in v realnem času se pred nami počasi in nežno razpre zgodba družine, katere male tragedije so tragedije vseh nas. Tih vdih je drama o slovenski družini, ki noče obsojati tistega, kar smo, ampak zgolj opazovati tisto najbolj človeško v nas.

Nejc Gazvoda (1985) v novem dramskem besedilu, ki ga je po naročilu napisal za MGL, nadaljuje raziskovanje družinskih tem, ki so ga zanimale že v drami Menjava straže in gledališki kriminalni nadaljevanki Vranja vrata, a na precej drugačen način.

S Tihim vdihom se večkrat nagrajeni pisatelj, filmski in gledališki režiser ter scenarist in eden najprepoznavnejših glasov svoje generacije Nejc Gazvoda prvič predstavlja v dvojni vlogi tudi na velikem odru MGL. V Tihem vdihu ga poleg slovenske družinske celice zanimajo tudi izgubljenost, brezperspektivnost oziroma skrajna ambicioznost generacije Y in drugi najsodobnejši obrazi slovenskega vsakdana.

Dramaturginja predstave Eva Mahkovic je že na novinarski konferenci ob predstavitvi sezone 2018/2019 poudarila generacijskost Tihega vdiha. Tudi v intervjuju, ki je del gledališkega lista uprizoritve, omenja, da Nejca Gazvodo v vseh člankih in intervjujih, ki jih ni malo, prepoznavajo kot avtorja, ki govori v imenu svoje generacije (osemdesetih). Iz nekaterih je tudi jasno, da se te oznake precej otepa. Ker je lahko zelo splošna, je to po eni strani razumljivo. Eva Mahkovic v že omenjenem intervjuju ugotavlja, da lahko Tih vdih v kontekstu dosedanjega opusa Nejca Gazvode beremo kot neke vrste nadaljevanje Izleta, mogoče tudi Dvojine, saj zelo točno spregovori o poziciji, stanju duha neke generacije, ki se je znašla v določenem življenjskem obdobju. Izlet je zelo uspešno govoril o stanju ljudi določene starosti na pragu odraslosti, Tih vdih obravnava isto generacijo, recimo sedem, deset let kasneje – ko bi morali biti že zares odrasli. V Tihem vdihu pravzaprav ni dogodka, ampak je v glavnem stanje.

 

Eva Mahkovic v gledališkem listu uprizoritve

Tih vdih je naseljen s skrajno verjetnimi liki našega časa. Marjan, Petra in Janez so milenijci, ki so se do točke v življenju, ko ni več dovolj biti obetaven, temveč je treba čez noč imeti stabilno, vzpenjajočo se kariero ter biti naenkrat na vrhuncu ustvarjalnosti in življenjskega elana, ko je treba biti političen, a hkrati za silo načelen, ko je treba čez noč pozabiti na ideale in sanjske službe (Ker pač je neki treba delat! Sej jaz tud delam v knjigarni!), ko se je čez noč treba znati znajti, upehali. Maja, ki je nekoliko starejša, se je takšnega neuspeha z jeklenim preživetvenim nagonom nekako rešila.

Marjan, Petra in Janez so, profesionalno gledano, luzerji. To so bolj ali manj vsi postali zaradi svojega ponosa in načel, verjetno pomešanih z nerealnimi pričakovanji o delovanju sveta: Marjan raje crkne, kot da bi delal za ta dnar; Petra svoje obdobje pisanja definira kot drugo življenje in ne vemo, kaj je bilo tisto, ki ji je morda ponujalo kratkotrajni, politično pogojeni uspeh na slovenski kulturni sceni, pa je take pogoje raje zavrnila; Janez pa je žrtev prevelike načelnosti, saj se je kot novinar z izbiro svojih tem postavil na stran zatiranih ter tako zanemaril lastne in Petrine interese.

 

Deja Crnović v gledališkem listu uprizoritve

Bolj kot o odraščanju danes lahko govorimo o vedno novih začetkih. O vedno novih poskusih in vedno novih načinih, kako spodleteti. Tih vdih je postavljen tik pred nove začetke. Pred odhod na študij, pred konec zveze, pred odhod v drugo državo. Je trenutek, po katerem je bilo vse drugače, in vsi vpleteni se tega še kako dobro zavedajo, a se vseeno, zavoljo miru, pretvarjajo, da to ni res.

V Tihem vdihu je v ospredju družina, vmesna enota med posameznikom in posameznico ter družbo. Prvo okolje, znotraj katerega želimo ugajati. Starši se radi zabavajo s tem, da svoje otroke sprašujejo, kaj bodo, ko bodo veliki. Nekakšen grenko-sladek nasmešek se naseli na njihove obraze, ko jih slišijo odgovarjati s klasičnim naborom poklicev, kot so gasilec, učitelj, frizer, astronavt. Takšnih, ki bi odgovorili, da bodo vodje oddelka za upravljanje z družbenimi mediji ali pa samostojni podjetniki z registrirano dejavnostjo umetniškega ustvarjanja, je najbrž bolj malo. Kaj boš, ko odrasteš, je vprašanje, ki je zabavno približno do osnovne šole, potem pa sproža vedno več tesnobe; nabor možnosti je vedno ožji, pogojen z učnim uspehom, družinskimi pričakovanji in s priložnostmi, ki jih ponuja okolje. Najprej želimo zadovoljiti pričakovanja staršev (»Veš veliko, na maturi si dosegla skoraj vse točke, škoda za tisto slovenščino, a ne.«), nato želimo ugajati ostalim, šele nekje proti koncu tudi sebi. Znotraj družine drug drugega jemljemo za talca svojih pričakovanj ali pa za izgovor, da se ne premaknemo naprej.

Kot se v družini spodobi, tudi v Tihem vdihu članice in člani družine drug za drugega verjamejo, da so se zadeve lotili narobe. A bolj kot se z njimi pomikamo skozi tisto jesensko popoldne, bolj se nam zdi, da so mogoče vsi ravnali pravilno. Da je Janez imel prav, ko se je postavil za šibkejše, ker le tako lahko živi sam s sabo. Četudi zdaj piše horoskope. Da Petra ni naredila ničesar narobe, če dela v knjigarni in bere, namesto da bi služila tisočake v kakšni oglaševalski agenciji, ki prodaja srečo. Da je Marjan ravnal prav, ko je ostal doma z mamo in ji pomagal prebroditi prvo obdobje po moževi smrti. In da je mama Katarina ravnala prav, ko je raje, kot da bi šla na vino in ples, ostala doma in se še malo pogovarjala s svojim pokojnim možem. Večkrat bi si lahko rekli, da je to, da živimo v skladu s svojimi načeli, dovolj dobro. Da je dovolj dobro, če kdaj kakšno stvar preskočimo, počakamo.

 

Aljoša Harlamov v gledališkem listu uprizoritve

V opusu Nejca Gazvode je nekaj stalnic, na temelju katerih gradi svoje literarne in filmske zgodbe ter ne nazadnje tudi tisto, kar je nekako vmes med obema poljema – svoj dramski opus. Eden teh stalnih gradnikov njegovih domišljijskih svetov, na katerega se bom osredotočil v tem zapisu, je tisto, kar sprijaznjeni z nezadostnostjo izraza imenujemo »minimalizem«. Minimalizem je umetniški postopek, ki deluje tako na ravni zgodbe oziroma strukture kot na ravni jezika oziroma sloga. Nejc Gazvoda tako na papirju kot na platnu in odru ustvarja zgodbe, ki so osredotočene na minimalno število likov, ki mu (še) omogočajo postaviti osnovna razmerja, kar je tisto, kar ga kot umetnika, se zdi, resnično zanima. Zelo pogosto gre v njegovih zgodbah za skupino prijateljev ali par, še najpogosteje pa za družino – pri čemer je družina seveda tudi nadpomenka prvima dvema izbirama. Družina torej kot tista celica, v kateri se vzpostavijo naši osnovni čustveni, psihološki in sociološki modeli, naše bistvene travme, strahovi, želje in hotenja.

Gazvodo torej zanimajo osnovni odnosi: starševski, partnerski. V zgoščenem delu enodejanke je zato odnos matere s tremi otroki postavil v vse njene permutacije naenkrat. Katarina v odnosu do Marjana je mati v odnosu do otroka, ki ostaja doma in skuša nadomestiti odsotnega oziroma, konkretno, umrlega moža; v odnosu do Tamale je mati v odnosu do otroka, ki zapušča gnezdo, ki se osamosvaja; in v odnosu do Petre je mati v odnosu do otroka, ki je šel od doma in se relativno osamosvojil. Katarina je tako središčna točka vseh odnosov, tudi Janezovega do Petre, ki preko Petrinega odnosa do Katarine prihaja do nekaterih ključnih spoznanj o naravi svojega romantičnega razmerja (ali pa bi vsaj moral priti, če si ne bi zatiskal oči, saj je s tem povezana tudi njegova lastna nezadostnost); in Majinega do Marjana, ki se pride pravzaprav poslovit od Katarine, ne od očeta svojega otroka, svojega bivšega, do katerega res ne more čutiti nobenega dolga, saj je Marjan do sina v svoji apatiji relativno brezbrižen ali vsaj nedejaven. Katarina je tako osrednji in tragični lik te drame.

Avtorica slik je Nina Mršnik.
Zahvaljujemo se vokalistki Zvezdani Novaković, oblikovalki Hani Jesih in oblikovalcu multimedije Gašperju Brezovarju.