Četudi sodi med bolj uveljavljene sodobne nemške dramatičarke, smo Theresio Walser v slovenskem gledališkem prostoru doslej poznali zgolj po njenem delu King Kongove hčerke. Hči nemškega pisatelja Martina Walserja se je rodila leta 1967 v Friedrichshafnu, sredi devetdesetih let 20. stoletja je zaključila študij igre v Bernu, leta 1997 pa debitirala kot dramatičarka. Do danes je napisala okoli 20 iger, ki jih prevajajo, igrajo in nagrajujejo
v Nemčiji in širše.

Za naslov drame, ki pred nas postavi soproge treh nekdanjih diktatorjev in njihovega simultanega prevajalca Gottfrieda, naj bi si Walserjeva cinično izposodila citat nekdanjega libijskega voditelja Omarja Moamerja el Gadafija.
Igra ima obliko novinarske konference, na kateri bodo medijem najavili nastajanje filmske upodobitve življenj prisotnih žensk. Dve sta že ovdoveli, medtem ko soprogu tretje po njenih lastnih besedah sodijo na »grotesknem« nizozemskem sodišču, ker je obtožen zločinov proti človeštvu. Pred nevidnimi novinarji se postopoma odkriva globoko prepričanje vseh treh nekdanjih prvih dam, da se je negativno javno mnenje o njih izoblikovalo na podlagi nekakšnega krivičnega nesporazuma.

Podobnosti fiktivnih dam, ki jih avtorica poimenuje gospa Margot, gospa Imelda in gospa Leila, z resničnimi zgodovinskimi osebami Margot Honecker, Imeldo Marcos in Leilo Ben Ali seveda niso naključne. Avtorica nam jih predstavi v vseh medsebojnih podobnostih in tudi razlikah, ki na prizorišču vodijo tako v malenkostna pričkanja kot tudi v resnejše ideološke razdore. Igro odlikujejo lucidno poigravanje z dejstvi iz polpretekle zgodovine, jedek smisel za ironijo in humor ter angažirano opozarjanje na človeško neobčutljivost vladajočih elit.

Premiera aprila 2019 na Mali sceni