Trilogija Ta nesrečni rod sledi zgodbi Ajshilove Oresteje, vendar optiko gledanja prestavi v oči ženske.

Namesto Agamemnona in Oresta sta v središču Klitajmestra in Elektra (Jette Ostan Vejrup in Nina Rakovec). Avtorico bolj kot krvava dejanja žrtvovanja in maščevanja zanimata teža in razsežnost (po)dedovane travme. Gre za več kot sodobno, boleče aktualno adaptacijo klasičnega besedila. Zinnie Harris antičnega izročila bistveno ne spreminja, ga pa na novo osvetli in nadgradi v sodobnost. Na vozu nesrečne rodbine nas popelje v labirint temne strani človeške psihe, ki se v tisočletjih, ki so minila od časa starih Grkov, ni kaj dosti spremenila.

Če se edina ohranjena trilogija iz antičnih časov – Ajshilova Oresteja, sicer zelo temačen portret Tantalovega rodu – vrti okoli človeške, večinoma moške objestnosti in napuha, se Zinnie Harris posveti predvsem ženskam te od bogov preklete rodbine. Vladarica Klitajmestra v dolgih desetih letih moževe odsotnosti utaplja svojo žalost v alkoholu. Njuno prvorojenko Ifigenijo je namreč soprog Agamemnon žrtvoval, da bi pri bogovih izprosil ugodne vetrove in vojaško srečo za napad na Trojo. Tega mu Klitajmestra ne more odpustiti. Ko se Agamemnon vrne, se v Klitajmestri vsa žalost in bes združita v odločitev, da bo ubila morilca svoje hčerke. Krvoločni umor vidi deklica, ki jo je Klitajmestra vsa leta zanemarjala – njuna najmlajša hči Elektra. V drugem delu trilogije zdaj že odrasla Elektra nežno skrbi za bolno mater, ki jo mučijo prividi in blodnje. Nekega dne naleti na starejšega brata Oresta, ki ga maščevanje za očetovo smrt prav fizično ščemi. Šele Orest Elektri odpre oči, da sprevidi, kako zahrbtno in brutalno je bilo Klitajmestrino dejanje. Brat in sestra skupaj napadeta mater in Elektra jo pokonča. V zadnjem delu je psihično zlomljena Elektra v sodobni psihiatrični bolnišnici, v kateri se ji posveča mlada psihiatrinja, ki tudi beži pred temnimi sencami svoje preteklosti. V neizbežnem trku sodobnega dušeslovja s fatalizmom in matricidom zaznamovane Elektre, ki nikjer ne najde pokoja, se izoblikuje spoznanje, da najbrž nikoli ne bomo razvozlali vseh skrivnosti človeške duše.

Večkrat nagrajena britanska dramatičarka, režiserka in scenaristka Zinnie Harris, rojena leta 1972 v Oxfordu, piše in deluje pa v Edinburgu na Škotskem, spada med najuglednejše in največkrat nagrajevane britanske dramatike (za trilogijo Ta nesrečni rod je prejela kar tri najvišja priznanja, mdr. nagrado britanskih kritikov).

V središču njenega zanimanja so t. i. neprivilegirane skupine. Pred leti smo v MGL uspešno uprizorili njeno igro Dlje od najdlje (Further Than The Furthest Thing), ki skozi umetnost pripoveduje o nesrečni usodi prebivalcev otočja Tristan da Cunha. Besedilo je eno največjih dosežkov moderne dramatike. Leta 2012 je Judita Zidar prejela Dnevnikovo nagrado za vlogo Mill Lavarello v omenjeni igri v režiji Tijane Zinajić.

V Tem nesrečnem rodu pa nas Zinnie Harris popelje v labirint temne strani človeške psihe, ki se od časa starih Grkov ni veliko spremenila.

Ta nesrečni rod, na katerega avtorica namiguje z naslovom, je ne le izjemno prepleten z različnimi sorodstvenimi povezavami, pač pa tudi z zločini med družinskimi člani. Ubijali so skoraj vsi: strici nečake in obratno – nečaki svoje strice, očetje svoje otroke, otroci svoje starše itn. Ta, ki je bil še danes žrtev, že jutri postane morilec in obratno – ta, ki je danes moril, je jutri že umorjen. Konec ene zgodbe – Ifigenijine, denimo – pomeni začetek več novih zgodb: Agamemnonove, Klitajmestrine, Elektrine itn. Ifigenija je morda res mrtva, vendar v Klitajmestrini glavi še živi in nadaljuje svoj boj. Tako tudi preostali še po svoji smrti zgodbo poganjajo naprej. Agamemnon, Klitajmestra in Orest, denimo, so na koncu drame sicer res mrtvi, na simbolni ravni pa v Elektri še vedno živijo in ji ne dajo miru. Zato like v besedilu Zinnie Harris kar naprej nekaj preganja – ali kar prikazni same (oziroma duhovi umrlih) ali pa preteklost, ki se pojavlja v obliki simptomov, kot so nenadne bolečine v hrbtu, bruhanje in srbečica. Zato kar naprej zahtevajo, da se zapira okna – Klitajmestra izda ta ukaz v drugem delu, Elektra pa v tretjem ob odprtih oknih poblazni –, saj se v svoji paranoji bojijo vsake reže, skozi katero lahko prilezejo takšne ali drugačne moreče prikazni.

 

V predstavi izvajamo priredbo pesmi Time After Time (Cyndi Lauper, Rob Hyman) in pesem We’ll Meet Again (Ross Parker, Hughie Charles).