Šestdesetletni Harpagon (Gregor Čušin) je tako zadrt skoporitnež, da nima samo kočijaža in kuharja v eni osebi in na smrt sestradanih konj v hlevu, ampak bi se celo ob smrti svojih lastnih otrok Cléanta (Jurij Drevenšek) in Élise (Ana Dolinar) zamislil, ali mu to mogoče ne prinaša tudi določenih koristi. Naprimer dediščino, ki sta jo otroka dobila po pokojni materi. Od jutra do večera je njegova edina misel, kako nagrabiti, prihraniti in obvarovati čim več denarja. No, skoraj edina misel. Druga je namreč ta, da bi se rad oženil z mlado, revno Mariane (Tjaša Železnik). Vendar se stvar zaplete, saj se za lepim dekletom ozira tudi njegov sin. Za povrh mu tudi glede hčerine poroke ne gre vse po načrtih, zlasti pa ga ves čas skrbi ta nesrečni denar. Vse našteto je vir številnih komičnih situacij in dialogov, dokler nazadnje prav Harpagonova nečedna lastnost ne pripomore k srečnemu razpletu dogodkov.

Molièra sta pri pisanju te duhovite in na trenutke kar malo srhljive komedijenavdihovala Plavtova Aulularia ali Komedija o loncu in lik Pantaloneja iz italijanske commedie dell'arte. Skopuh je napisan v prozi in v Molièrovem času verjetno ravno zato ni bil sprejet s preveliko naklonjenostjo, saj je bilo občinstvo vajeno uprizoritev v verzih, danes pa je ta komedija nravi ob Tartuffu najpogosteje uprizarjano Molièrovo delo.

Molièrova variacija skopuštva skozi karakterno komiko (Eva Kraševec, gledališki list)

Molière se je z antično literaturo srečal že v času študija na Jezuitskemu kolegiju okoli leta 1636, kjer je vneto prebiral grške in latinske avtorje. Zanimali so ga predvsem tisti, ki obravnavajo »nizke stvari«, kar pa je najsočnejši material za komedijsko tkivo. Prevajal je Lukrecijevo De rerum natura, bral pa je med drugim tudi dela Tita Livija, Juvenala, Seneke, Vergilija, Ovidija, Horaca, Herodota, Plutarha, Platona, Epikura ter antične matrice povezoval z italijanskimi, srednjeveškimi in renesančnimi vplivi. Prav na tem spoju se je dogajala njegova genialna gledališka ustvarjalnost. Leta 1668 je napisal komedijo Skopuh (L'Avare), ki pa pri francoski meščanski publiki ni požela uspeha. Molière jo je namensko napisal v prozi, saj naj bi bil vzvišeni aleksandrinski verz za zaprašeno, gnilo ozračje te komedije neprimeren. Vzroki, zakaj Skopuh ni dosegel svojega učinka, so predvsem družbeni. Molière si je napake francoske družbe 17. stoletja natančno ogledal že v zgodnji mladosti (tako njegov oče kot tudi družba njegovega časa je kazala močan pohlep po denarju in materialnosti), zaznal nove oblike organiziranega skopuštva, ki jih družba ceni in priznava, ter to patološko značilnost akumulacije kapitala tudi upodobil v svojih komedijah. S tem je prikazal njene prikrite dimenzije; izpostavil je dejstvo, da moč denarja zavira altruizem in vzpodbuja egoizem, vzbuja nenadzorovano koristoljubnost ter se požvižga na humanistične vrednote. Koristoljubnost je pokazal kot družbeni mehanizem in kot eno izmed ključnih pogonskih sil v oblikovanju nove družbe.

Skopuh Harpagon (harpo – lat. ropar) je eden izmed najznamenitejših Molièrovih karakterjev. Želja po denarju privede njegovo delovanje preko vseh meja, še preko vseh moralnih ovir, ki dostojnemu meščanu stojijo na poti do enega in edinega cilja – bogatenja. Njegovo skopuštvo se razraste do neslutenih razsežnosti. O njem krožijo celo govorice, da je dal natisniti posebne pratike, v katerih je še enkrat več kvater in vigilij, tako da se mora služinčad še več postiti. Skozi celoten potek komedije izrazito izražena lastnost skoposti je bistveni povod imenitne komike, ki je v Skopuhu dosežena z vrhunskostjo karakterne komedije. Skopuh Harpagon se ne more prilagoditi družbi niti svoji družini, saj ga njegova strast ločuje od veljavnih človeških normativov in je njegovo delovanje usmerjano zgolj v lastno korist. Pri tem ni bistveno, ali je njegov značaj dober ali slab, ključno pri tem je, da je naperjen proti vsem navadam družbe. Harpagon je s svojim delovanjem dejansko usmerjen samo v svoj cilj in z drugimi komunicira le, ko je to nujno potrebno. Njegov angažma je popolnoma posvečen skrinjici in ohranitvi ter povečanju količine denarja.

Molière je v Skopuhu upodobil tip stiskača, ki se je z načrtnim varčevanjem in stalnim odrekanjem uspel dokopati do bogastva. Ta karakteristika vpliva na njegovo celotno delovanje in mu predstavlja tudi največje breme, saj je obsojen na nenehen strah pred izgubo ali krajo privarčevanega imetja. Kljub vsemu bogastvu pa skopuh ne živi razkošno in se nenehno trudi za pretirano varčnost, k čemur prisili tudi svojo bližnjo okolico. Prav zato je poleg na materialni svet vezane skoposti ključnega pomena predvsem njegova t. i. čustvena skopost. Od njega, kljub komedijskemu pridihu, veje hlad, nepriljudnost in celo zloba, ki je uperjena proti sočloveku. Harpagon je dejansko asocialen in umaknjen od družbe. Čustvena skopost je prav sindrom skoposti sodobnega časa in ravno na to lahko opozarja naša uprizoritev. Zdi se sicer, da so skopuhi v svojih številnih slikovitih pojavnih oblikah izginili iz družbe in jih, skrivače zakladov in čuvarje nogavic polnih denarja, zasledimo le še v pravljicah ali časopisnih vesteh kot družbene posebneže in čudake, vendar pa se je ta družbena lastnost s časom le preoblikovala in s tem zajedla v pore medčloveških odnosov.

Gregor Čušin je za vlogo Harpagona prejel nagrado Žlahtni komedijant na Dnevih komedije 2011.