Menda po sedmih letih skupnega življenja, ko smo že dobro utrjeni in utrujeni od vsakodnevne rutine, nastopi trenutek, ko nas zamika, da bi partnerja zapustili ali pa vsaj skočili čez plot. Se noro zaljubili in se predali goreči strasti. Tako se vse bolj dozdeva tudi Richardu (Sebastian Cavazza), postavnemu in čednemu moškemu srednjih let, ki za nekaj dni ostane sam v razgretem stanovanju, saj je njegova soproga Helen (Mojca Funkl) odšla s sinom na počitnice.

Ko s kozarcem viskija v roki med poslušanjem tekme meditira o svojih čarih in o vseh ženskah, ki bi jih lahko imel, ga skoraj ubije litoželezni lonec, ki pade z zgornjega balkona. Sreča v tej nesreči je tudi njena povzročiteljica (Ajda Smrekar): mlada, prikupna in privlačna podeželanka, ki poleti, ko so vsi na počitnicah, skrbi za sosedov vrtiček. Beseda da besedo in nekaj trenutkov zatem se Richard in dekle ob kozarčku penečega vina znajdeta pri njem na zofi. Čeprav sta si zelo simpatična, ne gre vse gladko. Richard obračunava z notranjimi očitki slabe vesti in napadi ljubosumnosti, ker izve, da se njegova žena, medtem ko on »sameva doma«, na večerji zabava s svojim občudovalcem. Dekleta, ki je ravno na prvi stopnički televizijske kariere, pa tudi ne mika zveza z nekom, ki je že poročen in bi bil lahko njen oče ali vsaj starejši brat. Nič ne kaže, da se bo iz tega izcimilo kaj več kakor le prijeten klepet. Pa vendar: po okusni večerji, začinjeni z obilo smeha, oba ugotavljata, da sta drug z drugim lahko tako naravna in sproščena, kot že dolgo nista bila.

Leta 1955 je Billy Wilder po Axelrodovi komediji posnel film z istoimenskim naslovom, uspeh filma pa je Axelroda zalučal med uspešne filmske scenariste. In prav iz tega filma je sloviti prizor, v katerem veter, ki piha skozi rešetke nad podzemno železnico, privzdigne frfotavo krilo dražestne Marilyn Monroe in jo poveliča v pop ikono 20. stoletja. Tedanja neusmiljena cenzura je filmsko različico te romantične komedije oropala sočnosti in žgečkljivosti – zato na koncu ne izvemo, kaj se je v resnici zgodilo. Sta končala med rjuhami ali ne? Na to vprašanje pa bo zagotovo odgovorila naša uprizoritev.

George Axelrod (1922–2003) in Sedem let skomin

George Axelrod se je rodil leta 1922 v New Yorku. Mati je bila filmska zvezdnica, starleta, ki je nastopila v vrsti filmov, imenovanih Sončne komedije, potem pa se je omožila z ruskim Judom Hermanom Axelrodom, ki je študiral na Univerzi Columbia, kjer sta s kolegom pisala univerzitetne predstave in druga besedila, zato je tudi načrtoval kariero v gledališču. George Axelrod se je z mislijo, da bi tudi sam postal pisatelj, začel ukvarjati v internatu v Pensilvaniji. Sprva je pisal razne igre (tudi komedije o seksu) za radio in televizijo ter sodeloval pri več kot 400 radijskih in televizijskih scenarijih. Vse to je bilo sredstvo za preživljanje in učenje obrti, vedno pa si je želel pisati gledališke igre. Tako je 4. julija 1952 dokončal besedilo Sedem let skomin, ki ga je kasneje prodal v Hollywood in »zahteval« Billyja Wilderja – tega je tudi dobil, vendar se je šele po napisani priredbi za filmski scenarij zavedel, da to ne bo zgodba o uspehu; broadwayska uspešnica je bila namreč filmsko skrpucalo.

Večina Axelrodovih izvirnih besedil temelji na resničnih osebah, čeprav večina le ohlapno (tako tudi komedija Sedem let skomin). Njegove komedije na temo spolnosti se sicer vrtijo okrog velike ovire, tj. prepovedanega seksa. Omenjena igra pa je bila zelo smešna in jo še danes igrajo po vsem svetu, saj je prevedena v več jezikov. Seveda se tudi Skomine vrtijo okrog osnovne teme, da se glavni junak zaplete z nekim dekletom, ko njegove žene ni doma. V filmu pa se zaradi cenzure ni mogel zaplesti z dekletom, vendar je imel vseeno slabo vest, zato je bila ta osnovna tema nesmiselna in posledično tudi film.