Nemčija, pozno 19. stoletje. Razkorak med odraščajočimi mladostniki, ki na pragu zrelosti odkrivajo erotiko in spolnost, in njihovimi starši, ki se niso zmožni odkrito in odgovorno soočiti s tem. Na eni strani stiske, ki porajajo vprašanja, na drugi predsodki, ki odrekajo odgovore. Opraviti imamo z represivnimi, krutimi pravili družbe, ki jim stoji nasproti pomladno prebujenje seksualnih gonov glavnih protagonistov. Ker so družbena pravila nesmiselno in neusmiljeno represivna, je pomladno prebujenje onemogočeno, konec pa neizbežno tragičen. Tragični junaki se srečujejo z dvoličnimi malomeščanskimi pravili, ki so značilna za zahodno družbo v preteklosti.

V središču zgodbe so trije najstniki: Wendla (Iva Krajnc), ki ji mama odreka odgovore in prikriva osnovne resnice o zorenju in odraščanju, v šolske stiske ukleščeni Moritz (Jurij Drevenšek) in Melchior (Klemen Slakonja), čigar mati je liberalnejša od drugih. Nepoučenost, svojevrstna osamljenost in neiskrenost peljejo v katastrofo, ki bi jo bilo mogoče preprečiti. Pomladno prebujenje je odločna obsodba malomeščanske morale, predvsem njene togosti in dvoličnosti, ki posameznike, ki zavestno ali zaradi spleta okoliščin ne privolijo ali ne morejo privoliti vanjo, duši, pohablja, izloča in ubije.

Ozadje

Na podlagi znamenite »otroške tragedije«, v kateri je Frank Wedekind (1864–1918) leta 1891 kritiziral licemerno meščansko moralo pred prelomom stoletja, je nastala prodorna glasbena uspešnica, ki je na mah osvojila Broadway in West End. Leta 2007 je prejela osem nagrad tony. Mjuzikel Pomladno prebujenje korenini v eni najbolj kontroverznih literarnih umetnin, ki je orisala obdobje najstniškega odkrivanja samega sebe tako drzno, da so jo prepovedali uprizarjati. Integralna verzija v angleškem jeziku ni bila postavljena na oder skoraj sto let.
Ameriški ustvarjalci so pripravljali mjuzikel sedem let. Režiser Sebastijan Horvat, ki je v Mestnem gledališču ljubljanskem leta 1994 debitiral z nadvse odmevno uprizoritvijo Wedekindove izvirne dramske različice Pomladnega prebujenja, pravi v gledališkem listu, da so šli skozi razne faze; na koncu so sčistili vso Wedekindovo »umetniško navlako«, dopolnili prazna mesta, polikali ostre robove in razrešili vse paradokse dramske zgodbe ... Za mjuzikel namreč ni v navadi, da se v njem poje o samomoru, splavu, o nasilju v družini, izgubi nedolžnosti, smrti ... Pomladno prebujenje išče mejo, hodi po robu med mjuziklom, ki naj bi bil v končnem smislu zmeraj zabava, učinek, užitek, in temo, ki jo ta tekst odpira. Steven Sater in Duncan Sheik sta nadgradila Wedekindovo izhodiščno besedilo z izjemnimi pesmimi, ki jih odlikujejo izpovedno drzna besedila in sugestiven rokovski zven.

Mjuzikli v MGL

Po treh mjuziklih v režiji češkega režiserja Stanislava Moše uprizarjamo tokrat sodoben mjuzikel, ki ga je režiral Sebastijan Horvat, glasbeni vodja pa je bil Drago Ivanuša. Po zadnji uspešnici Sugar – Nekateri so za vroče, pri kateri je glasba posneta, se spet srečamo z živim orkestrom.
Vsi dozdajšnji mjuzikli (Kabaret avtorjev Joeja Masteroffa, Johna Kanderja in Freda Ebba, Goslač na strehi avtorjev Josepha Steina, Jerryja Bocka in Sheldona Harnicka in Sugar – Nekateri so za vroče avtorjev Petra Stona, Jula Styna in Boba Merrilla) so dosegli izjemen uspeh tako pri strokovni javnosti kot pri gledalcih. Kabaret se približuje 100. ponovitvi, Goslač na strehi 70., Sugar pa je imela v enem letu 65 ponovitev. Kabaret je prejel Borštnikovo nagrado za estetski preboj, Uroš Smolej za vlogo Konferansjeja Severjevo, Dnevnikovo in Borštnikovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada in Jette Ostan Vejrup za vlogo Fräulein Schneider Borštnikovo nagrado. Mjuzikel Sugar – Nekateri so za vroče je na Dnevih komedije 2009 prejel nagrado za žlahtno komedijo po izboru občinstva, Uroš Smolej pa je postal žlahtni komedijant.