Namišljeni bolnik

Bogati meščan Argan (Boris Ostan) živi v prepričanju, da je na smrt bolan. V paničnem strahu vse svoje imetje porablja za zdravnike in lekarnarje. Namišljeni bolezni podreja vse okoli sebe, zato je vedno bolj tiranski in vedno bolj sam. Starejšo hčer Angeliko (Tina Potočnik) bi najraje poročil z zdravnikom, mlajšo Luizono (Enya Belak) pa poslal v samostan. Zaupa zgolj soprogi Belini (Tanja Ribič), ki ga na videz podpira, v resnici pa misli samo na denar. Toda Angelika, ki ljubi mladega Kleanta (Žiga Udir), se ne vda kar tako. Na njeni strani sta tudi Arganova predrzna, vendar zvesta in dobronamerna služabnica Toaneta oz. terapevt Toto (Primož Pirnat) ter njegov stvarni brat Berald oz. njegova sestra Beralda (Jette Ostan Vejrup). Bo videz podlegel resnici, se bo sebičnost uklonila čustvu, bo razum premagal strah?

Molière spretno odstre tančico z dveh obsesij, ki vodijo naslovnega junaka Argana v njegovem prizadevanju po varnosti – bolestno kopiči denar in bolestno skrbi za svoje zdravje. To pa sta tudi počeli, okoli katerih se vrti naš sodobni svet. Z vseh strani nas opominjajo, kaj je dobro, da storimo oziroma kupimo, da bomo ostali zdravi. Tako tudi sodobni Argan dobro ve, kaj vse ga lahko doleti in zato nemudoma vlaga svoje premoženje v to, da bi preprečil vse možne bolezni, ki prežijo nanj. Režiser Mile Korun v gledališkem listu uprizoritve njegov lik duhovito označi takole: Argan je »Don Kihot svojega projekta, ki se imenuje zdravje«. Ta oznaka pa ni daleč od tega, kar bi lahko rekli za sodobnega človeka – v želji, da bi prehitel bolezen, se loti preventive, ki mu je ponujena na vsakem koraku. Vsak si lahko ustvari svojo lastno ambulanto in svoj kotiček za različne terapije. Tu pa je tudi ost, ki kaže na komercialno plat medicine, ki se je od nastanka teksta v času zdravilstva in zdravnikov na dvoru Ludvika XIV. razrasla do neslutenih razsežnosti.

Molière je na eni od ponovitev krstne uprizoritve svoje zadnje komedije, v kateri je sam igral Argana, doživel bolezenski napad. Predstavo so odigrali do konca, toda avtor besedila, glavni igralec in vodja skupine je kmalu nato umrl. Paradoksalno dejstvo, da je na smrt bolni Molière zasnoval hipohondra, ki skrb za zdravje uprizarja kot samopašno burko, je v času po nastanku besedila zbujalo veliko pozornosti. Vsekakor gre za samosvoje, kompleksno in aktualno delo. Njegov svet je hkrati smešen in srhljiv, saj norčevanje iz človekovih slabosti lucidno pregnete s spraševanji o njegovem bivanju.

Mile Korun o Namišljenem bolniku takrat (1982) in danes (2011)

(iz gledališkega lista uprizoritve)

Spomin profesorja Koruna se še bolj kot na uspeh ter pozitiven odziv kritikov in gledalcev uprizoritve Namišljenega bolnika iz leta 1982 veže na takratne vaje; te so zanj najpomembnejše, saj mu tudi najbolj ostanejo v spominu. »Kar se tiče vaj za tistega Namišljenega bolnika, v mojem spominu kraljuje Zlatko Šugman. Bil je neverjetno prožen, občutljiv, včasih tudi težek, toda to sploh ni pomembno, ker je bil tako zelo duhovit. Nase in na svet je gledal na širok, humoren način, kar je na vajah običajno ustvarjalo sproščujoče, prijetno, ugodno vzdušje. Bil je izreden komik, občinstvo je vedno brez težav spravil v smeh, toda ta smeh je bil obenem oplemeniten z občutkom prehodnosti in minevanja, kar je zbujalo določeno melanholijo, če ne celo nostalgijo v odnosu do življenja. Nekako v tem smislu je odigral svojega Argana.«

Pri tokratni uprizoritvi je moral ubežati šarmu Zlatka Šugmana, a hkrati se je spremenila tudi struktura njegovega razpoloženja do tega besedila. Postopoma je prišel do sklepa, da trenutno Argana razume kot prvoborca za svoje zdravje; na dojemanje Namišljenega bolnika in njegovega naslovnega junaka danes so seveda v največji meri vplivale spremembe v celotni družbi. Argan, ki ga v tokratni uprizoritvi igra Boris Ostan, se bolj nanaša na preventivo, kar je posledica določenega strahu, z vseh strani mu oglašujejo zdravje in lepoto, vendar ga dejansko s tem praktično ves čas opominjajo na bolezen in smrt. Argan želi s preventivo in vnaprejšnjo terapijo prehiteti bolezen. In tovrstno prehitevanje se zdi Korunu zelo značilno za sodobnega človeka. Meni pa tudi, da je to le začasna in prividna tolažba za skrb, ki te nikoli zares ne zapusti.

V aktualni uprizoritvi so profesor Korun in sodelavci spremenili dva lika: brata Beralda v sestro Beraldo in služkinjo Toaento v terapevta Totoja. Navdih za ti dve transformaciji je Korun argumentiral takole: »Ne bi rad poenostavljal, ampak zdi se mi, da imajo ženske v principu pristnejši odnos do sveta kakor moški. Premorejo sicer tudi več fanatizma in so lahko najbrž prav zaradi tega bolj krute, ampak v principu bi pa rekel, da premorejo globlje razumevanje, močnejšo intuicijo, mehkejši odnos do sveta. Ob velikem dialogu med Arganom in njegovim bratom Beraldom, ki govori o naravi, zdravilstvu in tako dalje, me je prešinilo, da je mogoče ženska primernejša za vlogo zagovornika narave, ki govori o razumevanju bistva življenja. Pri Toaneti pa se mi je, ravno nasprotno, že od začetka zdelo, da je ob tokratni uprizoritvi treba upoštevati razvoj, ki ga je medicina dosegla od 17. do 21. stoletja. Kljub vsemu, kar v časopisih občasno beremo o zdravnikih, njihovih napakah in slabostih, je razvoj medicinske stroke v preteklih stoletjih neizpodbiten in znanstven. Dokazljivo in racionalno znanost pa vidim bolj v domeni moškega.«

Namišljenega bolnika, ki bo svoj ponovni krst doživel 15. septembra 2011, je režiser Mile Korun postavil na konec 19. stoletja, iz salonskega Pariza pa ga je umestil nekam na francosko obalo. Tako se je Argan iz Pariza preselil v hišo na obali ter si na njenem dvorišču ustvaril kotiček za terapije z banjo, masažno mizo in drugimi pripomočki. Besedilo je bilo napisano v 17. stoletju, ustvarjalci pa ga problematizirajo z vidika 21. stoletja – tako se je režiserju zdelo, da je treba glede na dejstvo, da je medicina v stoletjih od nastanka besedila do danes tako zelo napredovala, uprizoritev postaviti v vmesni prostor.

Dnevnikova nagrada

Časopisna družba Dnevnik bo po prvi jesenski premieri že štiriindvajsetič podelila nagrado najboljši ustvarjalki ali najboljšemu ustvarjalcu v pretekli sezoni. Uprizoritve gledališke sezone 2010/2011 je ocenje­vala komisija v sestavi Iva Kosmos (predsednica), Jaroslav Skrušny in Peter Gombač.

September 2011 v MGL:

Poleg aktualne premiere Namišljeni bolnik sezono otvarjamo tudi v Studiu in na Mali sceni, in sicer z naslednjima premierama:
– 24. septembra ob 20. uri v Studiu: Ivan Viripajev Kisik (režiser Primož Ekart, koproducent Imaginarni),
– 29. septembra ob 20. uri na Mali sceni: Aleksander Stroganov Ptičeslovje (režiser Zvone Šedlbauer).

V nedeljo, 18. septembra, ob 20. uri se bo Mestno gledališče ljubljansko predstavilo v tekmovalnem programu festivala Bitef v Beogradu (v gledališču Atelje 212), in sicer s predstavo Mačka na vroči pločevinasti strehi v režiji Ivice Buljana.

Od 1. septembra pa že potekajo vpisi abonmajev, ki jih bomo zaključili konec tega tedna. Za študente in dijake posameznike pa smo pripravili vpise še od 6. do 12. oktobra. Gledalci lahko izbirajo med 23 različnimi abonmaji, ki jih lahko vpišejo pri blagajni MGL vsak delavnik med 12. in 18. uro.