Andrej Rozman - Roza je antično komedijo prestavil v naš čas, čas digitalnih medijev in hitre komunikacije. Lizistrata je nova slovenska priredba prve komične junakinje, ki doseže mir tako, da poenoti vse ženske v seksualni stavki.

Aristofan je v svoji komediji sramotil in se posmehoval brez zavor, Roza pa je grobe seksualne šale nadomestil s humorjem, ki se poslužuje duha in ne toliko mesa. Glasbo je napisal Coco Mosquito, bolj znan kot avtor glasbe in besedil ter kitarist popularne hrvaške skupine Jinx. Njuno avtorsko delo je na oder mojstrsko postavila Mateja Koležnik z vrhunsko zasedbo soustvarjalcev (Matija Ferlin, Alan Hranitelj, Marko Japelj, Ira Ratej, Jože Šalej idr.).

Kratka vsebina

Lizistrata je televizijska voditeljica in soproga predsednika Lepenije, ki s somišljenicami zasede televizijski studio in pozove vse ženske obeh vojskujočih se držav, naj za dosego miru bojkotirajo svoje može in ljubimce. Medtem pa na drugi, krasonski strani Lizistratina prijateljica Mirina, ki je poročena s predsednikom svoje države, javno pozove ženske, naj pozabijo na sovraštvo in se pridružijo prizadevanju za mir. Boj za mir med dvema državama postane vsesplošna vojna med spoloma. Moški se seveda ne predajo, a kmalu v obeh vojskah strmo pada morala in peša volja do bojevanja za Malo blatno njivo. Niti tajni sestanek obeh predsednikov Lepenije in Krasonije ne prinese rešitve, mir je vse bližje. Toda tudi bojevnice za mir po začetnem navdušenju zahrepenijo po moških objemih in v živem zidu miroljubnih žensk že zevajo razpoke. Kdo bo zdržal dlje?

Matej Bogataj: (Re)produkcija ali tič v roki, mir na strehi (iz gledališkega lista uprizoritve)

»Aristofan je v komediji, katere predelavo zdaj dobivamo v žlahtni in znižani preobleki, ukrojeni na čas ad hoc tiskovk in povprek razpasenega nastopanja v do neprepoznavnega pomnoženih medijih, hotel povedati, da je z vojno nekaj narobe. In da ima nekaj s seksualnostjo oziroma njenim zanikanjem. Za njim, oziroma ''po motivih'', to ponavlja tudi Roza; fantje se garbajo, diplomirani nimajo služb, vsa ekonomija je podrejena vojni, ko pridejo fantje in možje domov, ni z njimi nič ali je napol. Kar naredijo vrle ženske pod Lizistratinim poveljstvom, je pra-mirovništvo, ki ga takrat še ni moglo (in kot ga, zgleda, danes skoraj ne more več) biti. Grki si ga zaradi imidža zavojevalcev pa tudi zaradi nizke mirovne kulture sosedov skoraj ne bi mogli privoščiti, razen na za to izbranem mestu, v komediji. Lizistratina zgodba je zgodba o borbi za mir, kar je, kot nas opozarja ponarodeli aforizem, enako nesmiselno kot seksanje za nedolžnost.«

»Upam, da ni politično nekorektno, če mi Rozov konec igre kaže, da tudi ženske, kadar se znajdejo v politiki, postanejo sužnje nacionalnih interesov, da ponotranjijo norijo, ki združuje ljudi v nacijo. Da jih namesto njihovih intimnih teritorijev, njihovega upravljanja, oddajanja v najem in obrambe začnejo zanimati veliki teritoriji. Da je politika stimulator apetita z močnim tveganjem za odvisnost; kdor se okuži, postane nenasitno požrešen, megalomanski, izgubi stik z resničnostjo, postane nekdo s posebnimi potrebami. Grki so že vedeli, zakaj so svoje volili s strojem, ki je omogočal kar največje naključje: da se ne bi zaredila kasta, ki bi nas pehala vse nižje, zraven pa govorila, da vse to dela v našem (nacionalnem) interesu.«

O avtorju glasbe

Coco Mosquito, Gordan Muratović, se je rodil 26. 3. 1969 v Dubrovniku. V Zagrebu je študiral na Filozofski fakulteti od leta 1987, profesionalno glasbeno kariero pa je pričel leta 1993, ko je ustanovil skupino Jinx, eno najuspešnejših pop skupin na ozemlju bivše Jugoslavije. Za omenjeno skupino je napisal več skladb, sicer pa kot avtor, aranžer ali producent sodeluje tudi z drugimi pop in rock izvajalci (Psihomodo Pop, Natali Dizdar, Mayales, Leut Magnetik ter drugimi). Z gledališčem sodeluje od leta 2001, ko je zložil glasbo za predstavo Williama Shakespeara Sen kresne noči v režiji Joška Juvančića (Kazalište Komedija). Največkrat je sodeloval z Matejo Koležnik, in sicer tako v Sloveniji kot tudi v tujini (Šola za žene, SNG Drama Ljubljana; Terorizem, SLG Celje; Pornoskop ali Kaj je videl batler, SNG Drama Maribor; Ženska od prej, BITEF Teatar Beograd; Ein Spiel um Illusion, Die Theater Chemnitz; Yvonne, Prinzessin von Burgund, Die Theater Chemnitz). Coco Mosquito je večkratni dobitnik hrvaške diskografske nagrade PORIN za ustvarjalno delo.

O koreografu

Matija Ferlin je diplomiral na School for New Dance Development (SNDO) v Amsterdamu, potem pa nekaj časa živel in delal v Berlinu. Po vrnitvi v hrvaški Pulj se posveča raziskovanju in reartikulaciji različnih konceptov odrskega ustvarjanja, izraža pa se tudi v drugih medijih, kot so kratki film, video, razstave in kostumografija. Ferlin je s svojimi stvaritvami sodeloval na številnih festivalih v Evropi in Ameriki, kot so dunajski festival ImPulsTanz, ljubljanski festivali Pajek, Mladi levi in Gibanica, newyorški festival X-YU, festival Rhubarb v Torontu, Festival sodobnega plesa v Bogoti, pariški festival Rencontres Choréographiques, Festival plesa in neverbalnega gledališča v Svetvinčenatu in bruseljski Kunsten Festival des Arts.

Med odrskimi stvaritvami Matije Ferlina naj omenimo Tepli zdrhi (2001), Sad Sam Revisited (2004/06), Drugo za jedno (2007), Lucky Between the Mountains (2007), Sad Sam Almost 6 (2009), The Most Together We've Ever Been (v sodelovanju z Ame Henderson, 2009), Nastup (2010), Samice (2012), Sad Sam Lucky (2012), The Other at the Same Time (2012). Sodeluje s številnimi koreografi, režiserji, dramaturgi in vizualnimi umetniki, kot so Ame Henderson, Sasha Waltz, Maja Delak, Aleksandra Janeva, Luc Dunberry, David Zambrano, Keren Levi, Ivica Buljan, Mateja Koležnik, Goran Frčec, Jasna Žmak, Paul Mpagi Sepuya, Christophe Chemin in Mauricio Ferlin. V zadnjih štirih letih je za svoje ustvarjanje na Hrvaškem, v Sloveniji in v Srbiji prejel številne nagrade.