Leonce in Lena

Kratka vsebina

Nekoč je v kraljestvu Popo živel princ Leonce, princesa Lena pa je živela v kraljestvu Pipi. Nista se poznala, dokler ni nekega lepega jutra nekoliko pozabljivi kralj Peter v žepu našel robca z vozlom. Pri najboljši volji se ni mogel spomniti, česa naj ne bi pozabil. Njegov sin, princ Leonce, se je medtem predajal dolce far niente ali – kot je to poimenoval njegov družabnik Valerio – plemenitemu lenarjenju. To melanholično idilo je zmotil kralj Peter, ki se je s pomočjo komornika končno spomnil, da je robec zavozlal, ker mora poskrbeti za poroko svojega naslednika. Ko je princ Leonce izvedel, da se mora oženiti s princeso Leno, je ves ogorčen pobegnil. Princese Lene novica o skorajšnji možitvi prav tako ni razveselila, zato je tudi ona, ogrnjena v plašč noči, skrivaj zapustila svoj dom. Na poti v Italijo pa sta se ubežnika srečala in se zaljubila drug v drugega, ne da bi vedela, kdo sta v resnici. Medtem pa so doma priprave na kraljevsko poroko nemoteno potekale … kot da se ni nič zgodilo …

Čeprav se najverjetneje zdi, da gre za zgodbo o tem, kako ni mogoče ubežati svoji usodi, se v Büchnerjevi veseloigri skriva predvsem kritika družbe. Mladi doktor medicinskih znanosti Georg Büchner je bil namreč goreč nasprotnik samozaverovanih elit, ki so izgubile stik s svetom, in bil zaradi tega tudi preganjan. Nenazadnje je prvi dramatik, ki je že leta 1837 v svoji drami Vojček za glavnega junaka izbral revnega proletarca. In prav zato je njegova veseloigra Leonce in Lena tudi satira, norčevanje iz samega žanra veseloiger, norčevanje iz tistih avtorjev, ki s pomočjo smeha občinstvo uspavajo, namesto da bi ga prebudili. 

O delu Leonce in Lena v gledališkem listu uprizoritve

Leonce in Lena je nenavadna igra. Büchner sam jo je v podnaslovu sicer označil kot veseloigro, ampak te zvrstne oznake verjetno ne smemo vzeti dobesedno. Še najbolj natančno bi Leoncea in Leno verjetno lahko opisali z besedami Barbare Mackay kot »hibridno igro«, se pravi kot dramsko besedilo, ki hkrati pripada več literarnim zvrstem in dobam, a nobeni dokončno. V Leonceu in Leni se križajo ne le prvine romantike in realizma kot najpomembnejših umetniških tokov v prvi polovici devetnajstega stoletja, ampak tudi drobci razsvetljenstva, odmevi bidermajerskega gledališča in še česa, toda noben posamezen vpliv ni dovolj močan, da bi odločilno opredelil literarno identiteto Büchnerjevega besedila. To bržkone lahko doseže le podroben opis vseh silnic, ki oblikujejo njegovo žanrsko dinamiko.

Büchnerjeva Leonce in Lena je bridka politična satira, parodija žanra romantične komedije, pa tudi konceptov večne ljubezni, idealov in podobnih stvari. Glavne osebe so predvsem tri in vse so »modre« krvi, torej iz tistih slojev, ki jim ni treba nositi denarnice s sabo. To so kralj Peter, princ Leonce in princesa Lena. Vsak od njih ima svojega služabnika/vzgojitelja, kralj Peter pa kar ves dvor, državni svet in predsednika. Vsi ostali so zgolj brezimne funkcije. Tu je še ljudstvo, ki ima zgolj vlogo okrasa na velikem državniškem obisku/poroki med dvema kraljestvoma. Edini absolutno svobodni človek v igri, ki edini goji absolutno zvestobo do svojega želodca, je pravzaprav Valerio. Ključni del igre so uradne ceremonije. Büchner pravzaprav s pomočjo parodije kritizira vse prazne forme, navade in običaje bodisi na ravni formalne strukture drame bodisi na ravni vladajoče ideološke strukture.

Tradicionalna literarna zgodovina je dramo umestila v vrsto romantično-revolucionarnih političnih satir, ki predvsem persiflirajo aristokracijo in njeno zgodnje-devetnajstostoletno izpraznjeno, zdolgočaseno in zajedavsko eksistenco. Büchnerejv namen je torej bolj ali manj ugotovljiv: predmet njegove navidez nedolžne, a vendarle jedke kritike je tistodobno plemstvo, ki živi in uživa na račun krvavih žuljev podrejenih.

Leonce in Lena na slovenskih odrih:
Slovensko ljudsko gledališče Celje
Premiera v sezoni 1970/71
Premiera: 9. 4. 1971
Režija: Miran Herzog

SNG Nova Gorica
Premiera v sezoni 1986/87
Premiera: 9. 10. 1986
Režija: Maciej Englert

Slovensko mladinsko gledališče
Premiera v sezoni 1995/96
Premiera: 11. 11. 1995
Režija: Eduard Miler

Lutkovno gledališče Ljubljana
Premiera v sezoni 2011/12
Premiera: 10. 5. 2012
Režija: Ivana Djilas

Nagrade

2018

Matej Puc
Nagrada Prešernovega sklada za vlogo Valeria
(in za vlogo Zevsa v Homerjevi Iliadi (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD), za vlogo Malcolma v uprizoritvi Dunsinane D. Greiga, za naslovno vlogo v Peeru Gyntu H. Ibsena (koprodukcija s SSG Trst), za vlogo Doranta v Molièrovem Žlahtnem meščanu, za vloge Pierra Kiriloviča Bezuhova, Vojaka in Mrtveca v Vojni in miru L. N. Tolstoja in S. Purcăreteja (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD) ter za vlogo Demetrija v avtorskem projektu Sen kresne noči po W. Shakespearu)

2017

Jure Henigman
Nagrada Sklada Staneta Severja za leto 2017 
za vlogo Leoncea (in za vlogo Alberta v Zimskem Sončevem obratu R. Schimmelpfenniga (koprodukcija s SSG Trst), za vlogo Anatola Vasiljeviča Kuragina v Vojni in miru L. N. Tolstoja  in S. Purcăreteja (koprodukcija s SNG Drama Ljubljana in CD) ter za vlogo Anžeta v kriminalni nadaljevanki Vranja vrata N. Gazvode)

52. FESTIVAL BORŠTNIKOVO SREČANJE, MARIBOR
Alan Hranitelj
Borštnikova nagrada za kostumografijo